Po zakramentu sprave se lahko čisto konkretno dotaknemo neizčrpnega Božjega usmiljenja, s katerim Oče vedno znova prihiti k nam, kot je prihitel oče v priliki o izgubljenem sinu (Lk 15,11-32).
Jezusovo obličje razodeva Očetovo usmiljenje
Vedno znova smo povabljeni, da se zaziramo v obličje Očeta preko Jezusa Kristusa, ki nam ga predstavljajo evangeliji. Jezusovo obličje nam razodeva usmiljenje njegovega in našega Očeta. Vsa njegova srečanja z različnimi ljudmi, tudi s farizeji, razkrivajo nedoumljivo Božje usmiljenje. Gre onstran postave, ki deli ljudi na grešne in pravične. Druži se s tistimi, ki jih je postava imela za grešnike. Dopustil je, da so ga imeli za pijanca in požrešneža. Njegovo usmiljenje ni poznalo meja. Za nas je šel celo na križ. Postal za nas greh, da bi mi mogli zaživeti svobodo Božjega otroštva. Vse to je sprejel, da bi tudi mi postali tako usmiljeni do vsakega človeka.
Dvom v Božje usmiljenje
Prve strani Svetega pisma nam opisujejo nedoumljivo Božjo ljubezen, ki se razodeva preko vsega, kar obstaja, tudi skušnjavca, ki se od vsega začetka trudi, da bi ne zaupali Bogu in njegovi ljubezni. Adam in Eva sta bolj verjela skušnjavcu kot Bogu. Zdvomila sta, da ju resnično ljubi in da jima omogoča vse, kar potrebujeta za polnost svojega življenja. Ta dvom se je vtihotapil v vse pore našega bitja. Zelo hitro podvomimo, da nas Bog Oče resnično ljubi in da imamo pri njem vse, po čemer v svojih največjih globinah hrepenimo in kar tudi resnično potrebujemo. Še globlji pa je v nas dvom, da nas je Bog pripravljen sprejeti in nam zastonj odpustiti, če smo ga zapustili ali celo delali proti njemu in njegovi ljubezni. V nas je globoko prepričanje, da ni na tem svetu nič zastonj. Zato težko verjamemo, da nam on resnično odpušča, če se v veri in zaupanju obrnemo nanj in ga prosimo odpuščanja. Mislimo, da si moramo odpuščanje zaslužiti. To nam tudi vedno znova dopoveduje skušnjavec. Ta nam govori, da nismo vredni Božje ljubezni, ki se kaže na otipljiv način prav v odpuščanju. Zato pogosto doživljamo, da grehe še vedno nosimo sebi, čeprav smo jih v zakramentu spovedi priznali, jih obžalovali in se jim odpovedali. Še posebej težko odpustimo sebi, da smo bili tako slabi. Ne moremo povsem verjeti, da smo resnično osvobojeni in da nas Bog ne gleda več skoz nje, temveč kot svoje ljubljene otroke, sinove in hčere v Jezusu Kristusu. On nas vedno ljubi enako kot svojega Sina Jezusa. Noben naš greh mu ne more preprečiti, da bi nas ljubil. Vedno nas enako ljubi. Razlika je samo v tem, da se z nezaupanjem in z vsakim naslednjim grehom zapremo pred njegovo ljubeznijo. Z zaupanjem vanj in življenjem v njegovi ljubezni pa se ji odpiramo in jo sprejemamo v vsakdanje življenje in delovanje. Toda mi to težko verjamemo. Na ta način pa se zapiramo pred zastonjsko Božjo ljubeznijo in življenjem v polnosti, ki nam ga želi omogočiti neskončno Božje usmiljenje.
Jezus mi pravi: »Tvoji grehi niso tvoji, temveč so moji.«
Kot jezuit sem imel možnost, da sem v zadnjem delu svoje formacije pred slovesnimi zaobljubami imel mesečne duhovne vaje. Ko sem v teku prvega tedna duhovnih vaj v enem molitvenem času gledal zgodbo svojega življenja, sem še posebej začutil težo mojih preteklih grehov, ki sem se jih že spovedal. Ko sem globoko v sebi čutil svojo ujetost v svoje slabosti in temo nezaupanja ter nemoč, da bi zaživel svobodo Božjega otroštva ter sprejel svojo grešno zgodbo kot del zgodbe o Božjem usmiljenju, so se v meni zgodile Jezusove besede: »Tvoji grehi niso tvoji. Tvoji grehi so moji. Tvoji grehi so moji.« Ob teh besedah me je prevzela neizmerna ganjenost. Začel sem hlipati in jokaje dojemati nedoumljivo resničnost: Jezus je resnično vzel moje grehe nase (Iz 52,13-53,12; 2 Kor 5,21). Jaz jih nimam več. Moji pretekli grehi so pri njem, saj sem jih že obžaloval in se jih spovedal. Jaz sem svoboden. Smem živeti svobodo Božjega otroka, sina. Nisem več suženj greha. Odkupljen sem. Lahko svobodno hodim in se veselim novega življenja v Sveti Trojici.
Mojo notranjost je prevzela neizmerna radost, tolažba, veselje. V hvaležnosti sem stopil v duhu pred Jezusa na križu in ga vprašal: »In kaj naj jaz storim po vsem tem, kar si ti storil v svoji neizmerni ljubezni do mene?« Prišle so mi besede: »Pojdi in tudi ti tako delaj.«
V meni je bila neizmerna hvaležnost in gotovost, da je to moja pot. Jezus sam mi je izkazal zastonjsko usmiljenje, da bi mogel tudi jaz pomagati drugim ljudem na poti v polnost življenja, v svobodo Božjih otrok. Kot mi je Jezus zastonj pomagal, tako sem tudi sam poklican in po njem poslan, da zastonj pomagam drugim. Pomagam, ne pa obremenjujem in otežujem njihovo pot življenja.
p. Ivan Platovnjak DJ
Ljubljana, 14. 3. 2021