Družba, v kateri živimo, ni družba, ki bi spoštovala čas, ki bi si ga človek lahko vzel, ko žaluje. Res je, da se mnogi po smrti ljubljene osebe želijo čimprej vrniti v vrvež življenja, saj na takšen način lahko pozabijo in gredo naprej. Toda mnogi potrebujejo več časa, predvsem pa varen prostor, kjer lahko govorijo o vsem, kar doživljajo v sebi po smrti ljubljene osebe. Pogosto mnogim manjka nekdo, ki bi jih spoštljivo in čuteče poslušal in jih sprejel z vsem, kar nosijo v sebi. Potrebujejo nekoga, kateremu bodo lahko pripovedovali o umrlem, o vsem, kar so doživeli ob njem pred njegovo smrtjo, v času smrti, ob poslavljanju od njega in sedaj, ko ga ni več.
Skupina − varen prostor
Spominjanje in pripovedovanje drugim o tem, kaj vse lepega in dobrega jim je bilo dano po umrlem, je zelo dragoceno in ozdravljajoče. V žalujočih se na ta način okrepi zavest, kako velik dar je bilo življenje z umrlo osebo in kako bi bilo njihovo življenje brez nje prikrajšano za mnogo stvari in bi bilo gotovo bolj siromašno. In skupina v trimesečnem programu za žalujoče v Ignacijevem domu nudimo vsem žalujočim, ki se prijavijo nanj, omogoča prav takšen varen prostor, kjer bodo lahko govorili o umrli ljubljeni osebi in ob tem odkrili sredi svoje žalosti zgodbo ljubezni, ki ne bo nikoli minila.
Ljubljene osebe res ni več z njimi, toda to ne pomeni, da ni več odnosa z njo, samo spremenil se je. Zgodba ljubezni se nadaljuje na nov način. Program želi predvsem omogočiti, da bi jo lahko v skupini vsak ozavestil in jo živel do konca svojega življenja. Eno izmed največjih olajšanj, ki jih nudi ta program žalujočim, pa je spoznanje, da njihovo žalovanje ni psihološki problem, ki ga je treba odpraviti, temveč je izraz ljubezni, ki ga je treba sprejeti in spoštovati.
Komu je skupina v trimesečnem programu namenjena?
Skupina v programu je namenjena vsakemu, ki je zaradi smrti izgubil svojo ljubljeno osebo: moža ali ženo, otroka ali starše, brata ali sestro … V njej je dobrodošel vsak, ki je pripravljen deliti z drugimi svojo zgodbo bolečine žalovanja in ljubezni. Zaveže se , da bo delil in poslušal z odprtim srcem ter spoštoval zasebnost in zaupnost drugih v skupini. Prav tako pa je potrebno načrtovati, da bo prišel na vseh šest srečanj, ki trajajo po dve uri, se pripravil na nanje po prejetih navodilih ter spoštoval pravila delovanja skupine. Program je omejen na pet odraslih oseb.
Zakaj je potrebno, da preteče vsaj šest mesecev od izgube ljubljene osebe, preden žalujoči lahko vstopi v program?
Seveda potrebujejo žalujoči največ podpore takoj po izgubi, a za to je kar precej poskrbljeno tudi v današnji družbi. Izjema je ta čas epidemije Covid-19, ko je to zelo okrnjeno. Z vsakim mesecem po slovesu pa je vedno manj podpore. Mnogi so prepričani, da bi moral vsak vsaj po šestih mesecih že preboleti izgubo. Če pa kdo žaluje še po enem letu, pa se zdi, da potrebuje zdravniško pomoč. Tako je mnoge, ki žalujejo dalj časa, strah, da je z njimi nekaj narobe, da niso normalni. Toda to ni res. Žalovanje je zelo resnično in boleče. Nihče ni zato čuden, kajti žalovanje je znamenje globoke ljubezni do umrle ljubljene osebe. Ko žalujoči to doživlja, je pomembno, da najde prostor, kjer bo slišan in sprejet v svoji žalosti.
Pred šestimi meseci po izgubi ljubljene osebe žalujoči še ne more sodelovati v programu. Tudi iz lastnih izkušenj podpore žalujočim vem, da je ta čas potreben, da se je žalujoči zmožen celostno vključiti v dinamiko programa in skupine. Odmevi udeležencev so pokazali, da je program precej bolj pomagal tistim, ki so se ga udeležili, ko je minilo vsaj eno leto ali celo več od smrti ljubljene osebe. Prvih šest mesecev je žalujoči pogosto še preveč zajet v različna močna čustva in misli žalovanja, zato težje ubesedi celotno zgodbo. Tudi je precej manj možnosti, da bo že imel dovolj moči sprejemati zgodbe bolečine in žalovanja drugih, kar pa je za dobro sodelovanje v programu in za njegove sadove nujno potrebno.
Potrebnost tako individualnih pogovorov kot skupine
V Ignacijevem domu smo na razpolago tudi za individualne pogovore z žalujočimi, še posebej s tistimi, ki se še ne morejo vključiti v progam. Najtežje zanje je prav to, da nimajo človeka, ki bi ga spoštljivo in sočutno poslušal, brez komentarjev in nasvetov. To je najpomembnejše.
Človek je ustvarjen za odnose in ne more živeti brez njih. Težko je biti v bolečini žalovanja sam. Potrebujemo druge, bližino. Tega se zaveda tudi Bog, ki nas je ustvaril. Zato je tudi sam postal človek in delil z nami vse naše življenje, od rojstva do smrti. Pred svojim vnebohodom je Jezus Kristus obljubil, da bo z nami do konca sveta v vsem, kar doživljamo (Mt 28,20). Kristjani smo poklicani, da bi ponavzočevali to Kristusovo obljubo in vsakemu omogočili, da bi lahko izkustveno čutil bližino dobrotljivega in usmiljenega Boga. Vsekakor je potrebno vedno spoštovati vsakega žalujočega v tistem, kar si on sam želi. Tako si nekateri želijo biti bolj sami, drugi pa iščejo bližino nekoga, ki jih bo poslušal in sprejel v njihovem žalovanju.
Ljudje potrebujejo predvsem sveti prostor, kjer lahko znova vstopijo v odnos. Takšen prostor se lahko ustvari s pozornim in spoštljivim poslušanjem in sprejemanjem vsega, kar kdo deli, brez komentiranja. In prav to žalujočega najbolj potolaži.
Zakaj je koristno deliti svoje doživljanje žalovanja v skupini?
Težko je to razumeti, ne da bi imeli sami izkušnjo tega. Zares je potreben pogum. Pravila delovanja skupine, s katerimi so udeleženci seznanjeni pred prvim srečanjem in jih tudi podpišejo, zagotavljajo varen in zaupen prostor, kjer je vsak spoštovan in sprejet v tistem, kar nosi v sebi in deli z drugimi. Ko se ustvari takšno okolje, v katerem je žalujoči zmožen povedati svojo sveto zgodbo ljubezni v žalovanju drugim, in ko mu skupina prisluhne brez obsojanja, presoje ali usmerjanja, se v njem zgodi nekaj posebnega, odrešenjskega, svetega.
Ravno globoko poslušanje v zavedanju, da smo vsi zbrani v Bogu, v katerem živimo, tudi naši ljubljeni, ki so umrli, in spoštljivo sprejemanje vsega, kar kdo pripoveduje, prepreči razvoj marsikatere psihološke stiske, ki nastane zaradi izolacije in samokritike, ki ju mnogi žalujoči doživljajo. To je pot učenja, kako lahko sreča in žalost sobivata druga ob drugi. Žalujoči se lahko drug od drugega naučijo, da smejo v sebi nositi strto srce in se lahko veselijo življenja, čeprav srce nikoli več ne bo v polnosti celo.
V čem je dragocenost knjige Pot žalovanja Patricka O’Malleya?
Pred dvema letoma sem prebral to knjigo. Njegov pristop k žalovanju me je zelo nagovoril in me potrdil v tistem, kar sem slutil, toda do takrat nisem našel nikjer tako jasno napisanega in pojasnjenega. Žalovanje je nekaj čisto normalnega in potrebnega na poti življenja, ko izgubimo ljubljeno osebo.
Patrick v tej knjigi predlaga program šestih srečanj, kajti odkril je, da je žalujočim v veliko pomoč, če se jim omogoči na iskren in celosten način izraziti, napisati in povedati svojo zgodbo ljubezni v žalosti izgube ljubljene osebe, ki razkriva lepoto, bolečino in prepletenost njihovih čustev in misli. Ta zgodba ljubezni obsega tri poglavja. Prvo govori o navezanosti in ljubezni do osebe, ki so jo izgubili od prvega srečanja do smrti. Drugo poglavje vsebuje opis okoliščine smrti, priprava na pogreb, poslavljanje, pogreb in druge rituale, ki so s tem povezani. Tretje pa opisuje življenje po izgubi. To tretje poglavje se nadaljuje do konca življenja žalujočega. V veliko pomoč je, da si ta poglavja svoje svete zgodbe žalujoči zapiše v svoj dnevnik. Žalovanje je za vsakega drugačno − a vendar je čisto vsaka zgodba vredna, da je izrečena, slišana in sprejeta. Knjiga žal še ni prevedena v slovenščino. Smo pa prevedli tista poglavja, ki so pomembna za boljše razumevanje dinamike žalovanja in pri sestavljanju svoje zgodbe ljubezni v žalosti izgube.
Potek trimesečnega programa in posameznih srečanj
Trimesečni program poteka v Ignacijevem domu duhovnosti, kadar je to mogoče. Če ne, potem se odvija na daljavo. Obsega šest srečanj, ki trajajo po dve uri. V skupini je največ pet žalujočih, tako da ima vsak dovolj časa deliti z drugimi tisti del zgodbe, ki je na vrsti. Pred vsakim srečanjem dobijo udeleženci navodila, ki jim pomagajo, da postopoma vstopijo v posamezne dele svoje zgodbe ljubezni in si to tudi zapišejo. Navodila vsebujejo predvsem vprašanja, ob katerih se lahko ustavijo in vidijo, kaj je bilo navzoče v njihovi zgodbi. Pri skupini je vedno navzoč voditelj, ki predvsem skrbi, da se vsi držijo navodil delovanja skupine in da vsak žalujoči dobi svoj čas. Srečanja se navadno pričnejo s kratko molitvijo ter se tako odprejo navzočnosti Boga, v katerem si želijo deliti svete zgodbe ljubezni. Na koncu je vsak povabljen, da na kratko deli z drugimi, kar mu je bilo dano v času srečanja. Konča se z zahvalno molitvijo za srečanje in za vse, kar je bilo podarjeno skupini. Pred srečanjem in po njem je tudi čas, ko se žalujoči lahko med seboj bolj osebno povežejo, če želijo.
Vloga ljubezni v žalovanju
Žalovanje lahko opišemo kot gibanje med našim življenjem, ki smo ga poznali s svojo ljubljeno osebo, in negotovostjo življenja brez nje. Nekaj smo pustili za seboj in nismo še povsem v novem načinu doživljanja življenja. Če nekdo žaluje, pomeni, da je močno ljubil. In ljubezen je tista, ki ostane in je večna. Ta se med žalujočim in ljubljeno osebo, ki jo je izgubil, ni končala, ni uničila, izginila, temveč se nadaljuje na nov način. Pomembno je, da je žalujoči sočuten do sebe in prav tako tudi njegovi bližnji z njim.
Žalovanje v času epidemije Covid-19
Vsako žalovanje je že samo po sebi boleče, težko in naporno. V tem času je postalo še veliko težje. Zaradi različnih »karanten« so žalujoči še manj v stiku s člani širše družine in prijatelji. To povzroča še večji občutek osamljenosti in izoliranosti. Zato je potrebno, da je žalujoči še bolj sočuten in blagohoten s samim seboj in drugi z njim. Nikakor ne sme potrditi mislim in občutkom, ki govorijo, da je z njim nekaj narobe.
Žalujočim je lahko v veliko pomoč pisanje »dnevnika hvaležnosti«. Vsak dan si naj vzamejo vsaj deset minut časa, da ozavestijo, kaj se je dobrega zgodilo v dnevu, in to na kratko zapišejo. Na ta način bodo še globlje začutili, da niso pozabljeni. Odkrili bodo, kako so na poseben način skupaj z Bogom navzoči z njimi njihovi pokojni in kako jih obdarjajo s svojo ljubečo pozornostjo. V veliko pomoč je lahko tudi zahvalna molitev ali molitveno prebiranje svetopisemskih odlomkov, kar jim daje upanje in moč za življenje. Svoje misli lahko v to preusmerijo tudi tako, da si izberejo le eno vrstico iz Svetega pisma in jo v sebi ponavljajo v smislu litanijskih vzklikov, v ritmu dihanja.
p. Ivan Platovnjak DJ
Ljubljana, 9. marec 2021