Čas zaroke je čas, ko se par intenzivno pripravlja na poroko, pri tem pa medse povabi Boga in njegovo milost. Je tudi čas rasti, odgovornosti in milosti. Cerkvena zaroka je zakramental, kar pomeni obred, ki v človeku vzbuja pobožnost, človeka moralno zavezuje, ni pa učinkovito vidno znamenje nevidne Božje milosti oz. zakrament.
Cerkveno zaroko lahko sklene par v zasebnem, prijateljskem ali družinskem krogu. Zaroka, ki naj bo v letu pred poroko, je obred, pri katerem par sprejme blagoslov za nadaljnje življenje.
V tem času se mlad par še bolj izoblikuje, kot par »zori« skupaj, saj se navaja na misel na skupno življenje; v tem času se intenzivno pripravlja na zakonsko življenje. To je tudi čas, ko se fant in dekle začenjata zavedati skupnih odgovornosti; takrat še posebej prosita za božji blagoslov, da bosta zmogla spoznati in odkriti lepoto zakonskega življenja ter da bosta ostala skupaj za vse življenje. Skupaj odkrivata drug drugega in spoznavata svoje odlike in napake ter odlike in napake svojega zaročenca. To je čas, ko se jih morata naučiti sprejemati in se navajati k odgovornosti za drugega in s tem še bolj poglabljati brezpogojno ljubezen, ki bo morala biti v zakonu, skupaj z brezpogojnim razdajanjem, na prvem mestu. Skozi intenzivno pripravo na to zaročenca dokončno spoznata ali sta pripravljena na zakonsko življenje ali pa ugotovita, da nista primerna za skupno življenje in zakon.
Čas zaroke in priprave na poroko je za zaročenca tudi čas rasti v veri, ki sedaj dobiva poteze enosti, ki jo običajno živita zakonca v zakonu.
Poročni obrednik Sveti zakon določa, da zaročni blagoslov lahko vodi duhovnik, diakon, eden od staršev ali drug laik. Lahko sta navzoča tudi samo zaročenca. Posebej pa poudarja, da zaroke oziroma blagoslova zaročencev nikoli ni dovoljeno opraviti z mašo.
Obred
Obred se začne z znamenjem križa in uvodnim nagovorom. Temu sledi branje Božje besede, ki si jo lahko izbereta zaročenca sama. Sledijo prošnje, v katerih skupaj prosimo za zaročenca, njun čas intenzivne priprave na poroko in za bližnje, ki spremljajo.
Namesto prošenj lahko zaročenca zmolita naslednjo molitev: »Gospod, vsaka prava ljubezen je odsev tvoje ljubezni. Zato te prosiva, pomagaj nama, da se bova tako ljubila, da bo najina ljubezen podoba tvoje ljubezni. To prosiva tebe, ki živiš in kraljuješ vekoma.« Vsi: »Amen.«
Glede na krajevne navade lahko zaročenca podpišeta zaročno listino ali si izročita prstana ali druga darila. Lahko si podarita tudi kakšno knjigo, Sveto pismo, zaročno svečo, ob kateri sta potem molila. (Lahko pa je zaroka zgolj molitveno dejanje brez zunanjih znamenj.)
Prstana in druga zaročna darila se lahko blagoslovijo s to molitvijo: »Dobri Bog, blago(+)slovi ta prstana (in zaročna darila). Naj I. in I. spominjata na obljubo, ki jo danes dajeta, da bosta čas pred poroko preživela pod tvojim varstvom.« Nato se pokropi z blagoslovljeno vodo.
Če vodi obred kdo izmed staršev ali drug laik, lahko moli to blagoslovno molitev: »Gospod, bodi hvaljen in zahvaljen. I. in I. spremljaš in s svojo modrostjo tako navdihuješ, da se ljubita med seboj. Poveži njuni srci, da ostaneta zvesta dani besedi, ti v vsem ugajata in tako srečno prideta do zakramenta svetega zakona. Po Kristusu, našem Gospodu.« Vsi: »Amen.«
Voditelj obreda sklene obred z besedami: »Bog ljubezni in miru naj biva med vama, usmerja vajine korake in v svoji ljubezni utrdi vajini srci.« Vsi: »Amen.« Zaključi se z znamenjem križa.
p. Ivan Platovnjak DJ
Ljubljana, 5. 3. 2021
Referenca: Sveti zakon. Poročni obred. 2. izd. 2005. Ljubljana: Družina.