1. Umiritev in uvodna molitev
Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen kot je Nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Jezus me sreča tam, kjer sem, v vsakdanu, pride v to, kar počnem. Vabi nas, da spremenimo smer, da pustimo lastne moči, lastno popravljanje in se usmerimo k Pogledu, ki išče onkraj in dlje ter tudi vsakdanu prinese nov okus. Gospod, naj hodim za teboj.
Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Začnem počasi prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.
2. Branje − poslušanje: Evangelij po Marko 1,14-20
4 Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij 15 in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«
16 Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. 17 Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« 18 Takoj sta pustila mreže in šla za njim. 19 Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. 20 Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.
3. Meditacija – premišljevanje
O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:
– Ko me Jezus kliče »hodi za menoj«, katera obzorja mi odpira?
– V katero poslanstvo me vabi Jezus zdaj?
– Gospod, kaj želiš, da te dni še posebej gledam s tvojim pogledom Ljubezni?
4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, drugače pa grem naprej v osebno molitev
Čas čakanja je minil, prišel je odločilni trenutek. Bog bo kmalu začel kraljevati. Janez Krstnik je pripadal času priprave in je svoje poslanstvo zaključeval. Jezus pripada sedanjemu času, ko se kraljevanje utrjuje. Dejansko je sedanjost tista, kjer se od ljudi zahteva sodelovanje: spre-obrnite se, obrnite se k Bogu. Tisti, ki posluša, lahko vstopi v to kraljestvo tako, da se obrne k Jezusu. Ker pa je vsakemu dana svoboda, se lahko tudi obrne proč od dobre vesti in jo ignorira. To je realnost, ki je blizu vsakemu izmed nas. Spreobrnjenje, vera in hoja za Jezusom so trije vidiki klica vsem, naj hodijo za njim , ki je dobra, vesela vest.
Galilejsko jezero je prizorišče Jezusovega delovanja. To jezero, ki je v obliki harfe, je bilo vir preživetja za ljudi okoli njega. Na njegovem obrežju Jezus kliče. Njegov pogled vključuje in določa izbiro življenja, ki se razlikuje od vsakodnevnega življenja ribičev, čolnov, mrež in rib. Simon in Andrej sta brata. Bratska vez tu služi kot osnova za novo vez vere, ki njuno krvno dvigne nad sorodstveno. Bog kliče po imenu na podlagi te identitete.
Ne gre za povabilo. To je klic: »Hodita za menoj.« Stvarjenjska Božja beseda, ki pokliče svetlobo in druga bitja v bivanje, zdaj kliče človeka – Božjo podobo, da postane deležen novega ustvarjanja. Klic ne prihaja iz avtonomne ali osebne odločitve, ampak iz srečanja z Jezusom, ki kliče. To je dejanje milosti in ne človeške izbire. Jezus ne čaka na svobodno odločitev, ampak kliče z božansko avtoriteto, kot je Bog v Stari zavezi klical preroke. Niso učenci tisti, ki izberejo svojega učitelja, kot je bil v tistih časih običaj z rabini, ampak je
učitelj tisti, ki izbere svoje učence ne kot dediče nauka ali doktrine, temveč Božjega življenja. Klic pomeni zapustitev družine, poklica in popolno spremembo življenja za novo življenje v Jezusu. Njegov klic učencem je »eshatološki klic«.
Odgovor je takojšen in pretrga tudi najmočnejše vezi. Iti za Jezusom pomeni polno predanost Jezusovemu življenju in njegovemu poslanstvu.
Ko je šel malo naprej, je videl Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ter ju poklical. V primerjavi s klicem prvih dveh je dodan element – oče in delavci. Oče ima ime. Dejstvo, da je prikrajšan za sinova, mu daje edinstveno dostojanstvo. Ostaja sam z delavci, ki bodo zavzeli mesto sinov. Samota tistih, ki so ostali, ni nikoli nesmiselna samota.
Z Jezusovim krstom in začetkom javnega delovanja je čas, ki ga človeštvo ne more zaobjeti, izpolnjen je in zahteva spremembo smeri. Čas za ribarjenje je drugje. Poklicani so tako možje kot žene. Njihove identitete ostanejo, spremeni pa se cilj njihovih dejanj.
Mreže se morajo nadgraditi, saj zahtevajo drugačno vrsto ribolova: mreže bodo vržene v bolečino in temno noč človeških src. Besede »Hodi za menoj« so kot ključ, ki odpira nova obzorja. Nihče se v to pustolovščino ne spušča sam. Med seboj postajamo bratje in sestre, vse bolj z deljenjem izkušenj, ko ne iščemo več zase, temveč da bi dali drugim. Jezus, človek med tolikimi drugimi, je Bog, ki se je približal obalam življenja ljudi in vstopil v njihova življenja. Bog, ki vidi s človeškimi očmi. Bog, ki nagovarja z drugačno avtoriteto: »Hodi za menoj.«
In ribiči so mu takoj sledili. Odšli so na druga obrežja in druge obale, gladine trdne zemlje in naselij, gladine svetišč in ulic. Odšli so zaradi klica, ki je bil s pogledom sposoben prepričati, da pustijo za seboj vse, ne samo svoje čolne, mreže, ampak celo svoje starše, svojo osebno zgodovino, celo sam izvor njihovega bitja. Prijatelji, ki so se ponoči zaupali valovom Galilejskega jezera, zapustijo svojo varno cono in se prepustijo morju. Odhaja staro prijateljstvo, ne vedoč kam, a v srcu je toplina glasu in pogled, ki vabi: »Hodi z mano.«
![]()
5. Osebna molitev
V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Ga slavim, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …
6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom
Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …
7. Delovanje
Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …
8. Zaključna molitev
Zaključim lahko samo s Slava Očetu ali pa s svojimi besedami ali s predlaganimi:
Hvala, Kristus, za tvoj klic, ki moje življenje obrne na glavo, da postane polno, okusno, vabljivo življenje. Hvala, da prideš tja, kjer sem, naj bo tam še tako ranjeno, zgubljeno, strgano. Hvala, da ti šivaš mreže, ki mi jih daješ kot orodje.
9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija.
To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:
Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?
Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu so mene in drugih ter o mojem do njega in drugih?
Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?
Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa do Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.
Pripravila: p. Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak.