Kaj pomeni duhovnost? Kdaj pomeni biti duhoven, živeti duhovno? Takšna ali drugačna vprašanja se pogosto pojavljajo v razmišljanju tistih, ki se podajo na pot duhovnosti.
Spominjam se pripovedi dekleta o njenem doživetju na sprehodu s svojo kolegico. Med klepetom se je ta nenadoma ustavila in rekla: »Poslušaj, ti nekaj izžarevaš! Kaj nosiš v sebi?« »Povsem sem bila presenečena nad temi njenimi besedami,« je pripovedovala in nadaljevala: »Tedaj sem se spomnila Mojzesa. Ko se je namreč vrnil s srečanja z Gospodom, je njegov obraz žarel, čeprav tega ni vedel. Drugi niso vedeli, da je bil z Gospodom in kaj sta se pogovarjala, toda vsi so bili prepričani: videl je Boga. Tudi sama pogosto ne vem, ali se sploh kaj spreminja v mojem življenju, ko vsak dan molitveno prebiram Božjo besedo in se trudim biti z njim v vsakodnevnih obveznostih. Toda po tem srečanju mi je bilo dano spoznati, da se resnično spreminjam in izžarevam njega, ki mi postaja vedno pomembnejši.«
Ta pripoved nazorno pokaže, na kakšen način lahko najdemo odgovor na vprašanje, ali sem duhoven ali ne. Če to opazijo drugi ob meni, če jim postanem »vprašanje«, potem moja duhovnost ni vprašljiva.
Biti kristjan pomeni, da sem resnično v globokem osebnem odnosu z Jezusom Kristusom in Očetom v Svetem Duhu. In če dopustim Kristusu, da postaja njegov način gledanja, poslušanja in razumevanja ljudi, sebe samega, stvari, narave in vsega, kar se dogaja, tudi moj način, potem ne morem ostati takšen, kot sem. Moje življenje začne prej ali slej izžarevati njegov pogled, poslušanje, čutenje, mišljenje, naravnanost, upanje, usmiljenje in ljubezen. Njegov način življenja počasi postaja moj. To ne pomeni, da sem mu na zunaj podoben in da živim dobesedno tako, kot je on, temveč da iz vsega svojega življenja in delovanja izžarevam njegov Duh ljubezni, veselja, pravičnosti, usmiljenja in miru.
Duhovnost ni zgolj gojenje »vzvišenih« idej
Danes se duhovnost pogosto enači z nematerialnim svetom, z notranjim življenjem, torej s psihičnim življenjem. Duhovno življenje tako hitro omejimo zgolj na delovanje naših misli, volje in čustev. Kaj to pomeni?
Duhovnost lahko skrčimo le na raven razuma in njegovih sposobnosti. To nas privede do prepričanja, da z gojenjem »vzvišenih« idej in misli postajamo čedalje bolj duhovni. Mnogi menijo, da so zelo duhovni, ker prebirajo duhovne knjige, tako krščanske kot tudi druge. Pomembno je samo, da so čimbolj skrivnostne, vznemirljive in prepričljive. Tudi molitev razumejo kot razmišljanje o Bogu in o različnih teoloških resnicah. Ko prebirajo Sveto pismo, ga skušajo predvsem čim bolje razumeti in so navdušeni nad različnimi eksegetskimi razlagami. Najvažnejše se jim zdi, da spoznajo, kaj je želel svetopisemski pisatelj povedati. Ko se pogovarjajo z drugimi, pogosto govorijo o Bogu in o verskih resnicah in ne morejo razumeti, kako lahko ima kdo s tem težave. Zelo daleč pa jim je globok, oseben odnos do Boga. Daleč jim je svetopisemski čuteči Bog, blizu pa »filozofski Bog«, »abstraktni Bog«. Nikoli jih on sam in njegova beseda ne nagovorita osebno ter spodbudita, da bi se povsem obrnili k njemu in ga sprejeli v svoje življenje kot ljubečega Očeta, usmiljenega Odrešenika in Prijatelja. Daleč jim je zastonjska Božja ljubezen in zavedanje, da so ljubljeni Božji otroci, ljubljeni grešniki.
Takšno »razumsko« smer gledanja na duhovnost lahko vidimo tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Ob besedi »duh« najdemo sedem pomenov. Kot prvi je navedena razumsko-spoznavna stran človeka. Gotovo je človek po svoji naravi razumno bitje. Vse hoče razumeti, vedno išče razumne razloge in dvomi, kjer ne more dokazati. Pogosto je prepričan, da je vsa stvarnost dosegljiva razumevanju njegovega uma. Vendar se moramo vedno zavedati, da človeški um ni Božji um in da je omejen ter zato nepopoln.
Racionalizem – vse moramo razumeti
Racionalizem (sprejemanje razuma kot edino vodilo pri mišljenju, ravnanju) priznava za stvarnost samo to, kar razume. Tomáš Špidlík zelo dobro opiše takšnega racionalističnega človeka: »Podoben je otroku, za katerega je ves svet to, kar zaobseže s svojim pogledom. Od Boga razodetih verskih resnic, ki se človeškemu razumu ne zde jasne, racionalisti ali ne sprejemajo ali pa jih izkrivljajo.« Naša vera mora biti razumna. Prav zato išče teologija (veda o Bogu in o stvareh v odnosu do njega) poti do boljšega in jasnejšega razumevanja. Vendar krščanstvo ne sme postati le neke vrste program, sistem resnic, teorija za spremenitev sveta ali zbirka odličnih nasvetov za moralno življenje. Krščanstvo v svojem bistvu ni in ne sme biti samo nauk, temveč je predvsem življenje v Kristusu in z njim; v moči njegovega Duha.
Voluntarizem – vse lahko dosežemo s svojo voljo
Duhovnost lahko omejimo tudi zgolj na področje naše volje. Menimo, da smo duhovni, ko je naša volja v službi velikih idealov. Večkrat lahko slišimo podobne spodbude: »Treba je samo hoteti. Če hočeš, zmoreš.« Gotovo ima človeška volja veliko moč in je sposobna neverjetnih reči. Brez nje tudi ne moremo doseči odrešenja. Sv. Avguštin piše: »Bog te je ustvaril brez tebe, vendar te odrešiti brez tebe ne more.« Ne smemo pa pretiravati, češ da je že dobra volja dovolj ali pa da je popolnost krščanstva zgolj v učinkovitosti, še zlasti v zunanji. Takšen človek ne vidi nobenih težav v veri. Vse mu je jasno. Ne pozna nobenih kriz in se čudi, kako more sploh kdo imeti težave pri molitvi, obhajanju zakramentov, uresničevanju zapovedi. »Kar se mora, se more,« vedno znova ponavlja. Za mnoge je takšen človek ideal krščanstva. Drugi pa ob njem sklonijo glave in se počutijo majhne, nemočne in frustrirane. Ko pride takšen človek v preizkušnje ali pa skušnjave, pogosto omaga. Obrne se v povsem nasprotno smer od ideala, ki ga je prej tako zavzeto zagovarjal in zanj navduševal tudi druge.
Moralizem – moramo biti popolni, brez grehov in slabosti
Voluntarizem (mišljenje, delovanje, ki temelji predvsem na volji) je povezan tudi z moralizmom. Močna volja res omogoča zvestejše izpolnjevanje Božjih in cerkvenih zapovedi ter vseh naših dolžnosti. Brez dvoma uresničevanje zapovedi tudi posvečuje, toda to še ne daje gotovosti, da je tisti, ki jih uresničuje, bolj svet, božji. Jezusovo nasprotovanje farizejem jasno kaže, da je lahko izpolnjevanje predpisov le maska, ki zakriva resne pomanjkljivosti notranjih vrednot, predvsem ponižnosti in zavedanja, da sami ne moremo narediti ničesar dobrega (Jn 15,5). V ozadju je pogosto le iskanje samega sebe, svoje popolnosti in vzvišenosti nad drugimi, torej napuh.
Sentimentalizem – moramo doživljati intenzivna čustva
Duhovnost pa lahko skrčimo tudi samo na čustva in doživljanje. Menimo, da smo duhovni, če nas preplavljajo intenzivna čustva veselja in tolažbe. Le-to pa nas vodi v vedno večji sentimentalizem (prekomerno poudarjanje pomena doživljanja intenzivnih čustev). Gotovo so v duhovno življenje vključena tudi čustva in doživljanje, kot so veselje, mir (Gal 5,22), hvaležnost (1 Tes 5,16), kesanje (2 Kor 7,10), upanje in zaupanje (1 Tes 2,19; 2 Kor 3,4) idr. Sveti Duh prebuja v nas čut za Boga in za pobožnost (to je naše prijateljstvo z Bogom, ki spremeni naše življenje in nas navda veseljem in navdušenjem).
Vprašanje pa je, ali so ta stanja za duhovnost res nujno potrebna? In ko pride do njih, so resnično znamenja navzočnosti Svetega Duha? Kaj reči o človeku, ki tega ne čuti ali celo nasprotno, ki se čuti potrtega, polnega skušnjav in notranjih protislovij, ki čuti odpor do vsega? Kako se človek pravzaprav »zaveda« navzočnosti Duha?
Sprejeti vsa čustva
Nekdo lahko v svojem krščanskem življenju zavrača in taji lastna čustva, drugi pa teži k temu, da jim daje preveliko pomembnost. Nekdo opravičuje svojo nesposobnost čutenja s tem, da jo zavije v krepost, npr. pravičnosti, drugi pa se zadržuje v sladkih sentimentalizmih, s tem pa gre mimo globokih izrazov pristnega duhovnega čutenja. Mnogi, ki so se v svojem notranjem življenju zavestno odločili, da se odpovedo ali zmanjšajo svoje čustvovanje, menijo, da so prav zaradi te odločitve bolj primerni za globoko duhovno življenje. Kot če bi rekli: »Zdaj, ko nimam več čustev, ki bi me vznemirjala, se morem končno bolj zavzeto in celostno posvetiti Božji službi.« Začnejo enačiti: manjše čustvo = večja duhovnost.
Duhovna tolažba
Življenja v Duhu ni mogoče ugotavljati in meriti po prijetnih ali neugodnih čustvih. Prav je, da s hvaležnostjo sprejemamo duhovno tolažbo, ki naj ima vedno pomembno mesto v duhovnem življenju. Pomembno se je zavedati, da se nas po njej in po potrtosti dotika Bog s svojo neizmerno ljubeznijo. Dotiki duhovne tolažbe so nam v pomoč pri razločevanju in vztrajanju v procesu duhovne rasti, saj nas spodbujajo, poživljajo in krepijo za zvestobo v duhovnih bojih, ki so pred nami. Toda nikar jih ne iščimo načrtno in za vsako ceno. Ogibajmo se sladkobne sentimentalne pobožnosti, ki išče predvsem stanja navdušenja in zanesenosti ter jih tudi umetno razvnema. Zavedajmo se, da je pristno znamenje navzočnosti in delovanja Svetega Duha v našem življenju to, kar pravi apostol Pavel v Pismu Galačanom: »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestobo, krotkost, samoobvladovanje.« (Gal 5,22-23)
Rast v trenutkih suhote
Pravo duhovno življenje se večkrat v celoti uresniči prav v dolgih obdobjih čustvene suhosti, ko »ne čutimo« nič posebno močnega in jasnega, razen globokega in tihega zavedanja odnosa z Gospodom Jezusom Kristusom, ki ga skušamo živeti v vsej zvestobi in odprtosti. Če se preveč osredotočimo le na lastne občutke in vzgibe, nam to onemogoči, da bi povsem vstopili v veliki petek in preko njega v veliko noč. Samo če bomo upali vstopiti v modrost križa, bomo odkrili resničnega Jezusa Kristusa in njegovo odrešenjsko moč. V tem so nam zgled mnogi svetniki, med njimi nam najbolj znana sv. mati Terezija, ki je iz čiste ljubezni do Jezusa sprejela križ notranje teme in ga nosila celih štirideset let. Tudi v tem je želela biti solidarna z ubogimi za uboge. Zelo nazorno pa opisuje to pot duhovnega življenja Ignacio Larranaga v svoji avtobiografiji Vrtnica in ogenj.
Živeti krščansko duhovnost
Smo torej res duhovni? Živimo krščansko duhovnost? Da. Toda le takrat, ko ne skrčimo svoje duhovnosti le na eno izmed naših duševnih moči, temveč vključimo v hojo za Kristusom oz. življenje v Kristusovem Duhu vse tri sposobnosti (razum, voljo in čustva) ter tudi svoje telo in duha. Vsak dan smo poklicani, da vse svoje sposobnosti izročimo v moči Svetega Duha Kristusu, da jih preko premišljevanja Božje besede, osebne in skupne molitve, zakramentov (še posebej rednega obhajanja evharistije in spovedi) ter našega prizadevanja za dobro preobrazi, tako da bo v nas vedno več njegovega čutenja, mišljenja, volje, moči in ustvarjalnosti. Tako bo križani in vstali Jezus Kristus resnično postal središče našega življenja, naša pot, resnica in življenje (Jn 14,6). Tedaj naše duhovno življenje ne bo le napor, temveč njegov dar, sad njegovega delovanja in našega sodelovanja z njim v njegovem Duhu (Jn 15). Seveda pa ne smemo pozabiti, da je to nemogoče, če nismo tudi dejavno vključeni v skupnost kristjanov. Ne moremo sami zase hoditi za Kristusom. Na tej poti potrebujemo tudi podporo bratov in sester v Kristusu. Ta povezanost z njimi v njegovi ljubezni gradi že tukaj med nami Božje kraljestvo miru, pravičnosti in ljubezni. To je najboljše in najpristnejše pričevanje o veseli vesti Jezusa Kristusa o njegovem Očetu in kraljestvu. Zato nam tudi daje novo zapoved: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,34)
Duhovnost vključuje prav vse in se skozi vse razodeva. Duhovno življenje je življenje v Svetem Duhu, ki »poduhovlja« vse konkretno človekovo življenje in delovanje. Vsakdanje življenje s svojimi skrbmi, radostmi, prizadevanji in interesi dobi prav zaradi tega »poduhovljenja« svoj smisel. Nič ni izključeno, nič ni potrebno prezirati. Nekateri, žal, precenjujejo čudeže. Mnogi vedno znova pričakujejo izredne posege od Boga, sami pa niso pripravljeni ničesar storiti. Samo čakajo in pravijo, da povsem zaupajo v Boga. Gotovo ni nič svetejšega od molitve. Toda le-to mora spremljati delo in resnično prizadevanje za izpolnjevanje konkretnih vsakdanjih dolžnosti, kot nam zelo nazorno pove Jakobovo pismo: »Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del« (2,26). Evangelist Janez pa dodaja: »Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3,18).
Ivan Platovnjak DJ
Preoblikovan članek, objavljen leta 2005 (Kdaj sem zares duhoven? https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/54-30-Duhovnost-5)