Jezusa so obtoževali, da je »prijatelj cestninarjev in grešnikov« (Mt 11,11). Verjetno se niso niti zavedali, kako so na ta način še bolj jasno povedali to, kar je bil v svojem bistvu: ljubezen, prijateljska ljubezen do vsakega človeka. V tej svoji ljubezni, ki je bistvo njegovega odnosa do Očeta in njune povezanosti v Svetem Duhu, je pristopal do vsakogar. Vsakega je gledal, kakor ga gleda njegov Oče. Nikogar ni izključeval. Niti cestninarjev in grešnikov ne, čeprav so jih pravični Judje povsem izključili iz svojih skupnosti in jim je bilo prepovedano družiti se z njimi, saj bi postali nečisti.
Kako zelo tolažeče je to vedeti! Jezus ne sovraži grešnikov! Če se počutimo grešni, polni različnih grehov, in to tudi priznamo, nas torej gleda kot svoje prijatelje. In kot najboljši prijatelj nam želi pomagati, da se osvobodimo sužnosti greha. Ne zapušča nas v naši stiski ujetosti v greh, temveč kot zvesti prijatelj vztraja ob nas in išče možnosti, da bi nam pomagal.
Jezusov prijateljski pogled
Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga, da bomo sprejeli Jezusovo pomoč odpuščanja. Dopustimo mu, da vzame nase naše grehe (1 Pt 2,24) in nas osvobodi za novo življenje z njim v njegovem Duhu. Z vsem zaupanjem, ki ga premoremo vanj, v njegovo usmiljeno ljubezen, priznajmo svoje grehe, jih obžalujmo in mu jih izročimo. Naj nas pri tem podpira njegov prijateljski pogled. Tudi če so naši »grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg, če so rdeči kakor bagrenina, bodo beli kakor volna« (Iz 1,18). To se zgodi po njegovi odpuščajoči ljubezni, ki nam jo ponuja in želi, da bi jo tudi mi zaživeli. V tem njegovem prijateljskem pogledu bomo lahko pomirili svoje srce. Čeprav nas naše srce obsoja, »je Bog večji od našega srca in spoznava vse« (1 Jn 3,20).
Milost Jezusovega odpuščanja
Če so naši grehi smrtni, prosimo za možnost spovedi, da bomo lahko deležni posebne zakramentalne milosti odpuščanja. Toda če ni možnosti zaradi razmer, v katerih smo, se zavedajmo, da nas prijateljsko sprejema in nam daje vse nujno potrebne milosti. Vsekakor pa se zavedajmo, da nam on vedno odpušča grehe, če jih priznamo, se jih resnično iz vsega srca kesamo, se jim odpovemo in se odločimo, da jih ne bomo prostovoljno ponavljali. Z vero v Božje usmiljeno odpuščanje jih izročimo Jezusu Kristusu in se odločimo, da bomo živeli naprej zazrti vanj in v moči njegovega Duha ljubezni, pravičnosti in miru.
Bodimo tudi mi prijatelji grešnikov!
Izkušnja njegovega neizključujočega in zastonjskega prijateljstva pa naj nas spodbuja, da bomo tudi mi drugim prijatelji, tudi če opazimo njihove napake, pomanjkljivosti in grehe, ki jih ponavljajo. Zavedajmo se, da smo vsi le slabotni ljudje, ujeti v različne slabosti in nemočni pred skušnjavami. Naj ob nas, zaradi izkušnje našega neobsojajočega in »razširjenega« srca, najdejo pot do Jezusa Kristusa, do njegovega usmiljenega prijateljstva. Morda bodo tako lažje sprejeli njegovo roko odpuščanja, prišli do iskrenega kesanja in svobode v njem, ki želi biti tudi njihova »pot, resnica in življenje« (Jn 14,6), njihova polnost življenja (Jn 10,10), po katerem hrepenijo in ga iščejo. (I.P.)