Odmevi na trimesečni program za žalujoče

Težko se zberem − moja težava, ki je to leto nikakor ne morem odpraviti. A s pomočjo skupine sem spoznala, da je to ena od posledic globokega žalovanja, enako kot občutki nemoči, razočaranja, jeze, zapuščenosti. Morda je zato, ker smo se brezpogojno odprli, tujci med sabo, laže živeti s tem, sprejeti svoje stanje. “Moj svet: top. V njem nič zares ne zveni − v njem se nič ne kristalizira”, je v Dnevniku žalovanja zapisal Roland Barthes. V beganju med živo, iskreno besedo sočutnega človeka in lepo oblikovanim izrazom umetnika ali filozofa moram dati priznanje tudi živi besedi. Gospe iz skupine me bodo vedno spremljale. Ker smo skupaj segle do bolečine, ki je sicer z besedami ne znamo vedno dobro izraziti, a smo jo skupaj začutile. To je po svoje malce razbremenjujoče. Ne vem, če se bomo še srečale, a me ne bi motilo, če moj naslov posredujete tudi njim.

Ostal mi bo zgled njihove vere, v kateri jih jaz ne dosegam. Bila sem človek, ki sem se znala vedno znova zjutraj z molitvijo ali s kratkim nagovorom (mislila sem, da) povezati z Bogom. Se mu med dnevom sproti zahvaliti za kak prijeten dogodek, četudi tako banalen kot to, da sem našla parkirno mesto. Spomnim se, kako sem se mu v zadnjih letih vedno globoko zahvalila, kadar smo vsi, cela družina, spali pod isto streho; kot da bi slutila, da nam to ne bo dolgo dano. Sedaj je v meni molk. Težak. 

Za reševanje svoje žalosti bom verjetno rabila še kar nekaj časa, če mi jo bo sploh uspelo razrešiti. Niti slučajno se mi še ni izoblikovala pot, po kateri naj krenem. Za to je trimesečno srečevanje verjetno prekratek rok.

Žalovanje

Vendar se za novo skupino zaenkrat ne bi odločila. Zdi se mi, da bi lahko zapadla v samopomilovanje. Kot je moja Neja, ki je analizirala svoje stanje do te mere, da je zapadla v bolezensko. Živela je, kot nam diktira sedanji čas: v strahu, izogibanju, razkuževanju, samoosamitvi. Razmišljala je o nošenju maske, ki nam je sedaj predpisana. Jaz bi se rada aktivirala v dobrih dejanjih, a, kot Neja, ne zaupam svojim sposobnostim. Tu je še moj mož, ki me potrebuje; to sem spoznala v času njegove samote med bolniško. Hvaležna sem mu, da se je odločil za skupino, saj mu je govorjenje o svojih občutkih in čustvih neizmerno težko. 

Zdi se, da mi zaenkrat ostane moje ‘nomadstvo’, v katerem se razveselim tudi prijaznih ljudi ali jim skušam ponuditi svojo prijaznost. Morda se bo sčasoma pokazala tudi stalnejša pot, predvsem pa želim najti vzvod, da spet lahko začnem pogovor z Njim.

(Jana, izgubila hčerko zaradi samomora)