Molitev je v svojem bistvu biti z Bogom, »s tistim, za katerega vemo, da nas ljubi«, kot poudarja sv. Terezija Velika. Prav tako pravi, da je molitev »nič drugega kot zaupno prijateljsko preživljanje časa z Bogom«. Če molitev razumemo tako, potem je prav molitev čudoviti dar, ki pomaga zakoncema, da sta skupaj drug z drugim in tako tudi z Bogom, ki ju je po zakramentu zakona preoblikoval v znamenje Njegove navzočnosti, ljubezni in spoštovanja drug drugemu. Bolj ko sta z Bogom, bolj sta tudi drug z drugim. Bolj ko sta drug z drugim in drug za drugega v ljubezni in spoštovanju, bolj sta tudi z Bogom in ga že z vsem tem, brez besed, slavita, častita, poveličujeta, se mu zahvaljujeta. Ko omogočata drug drugemu, da postajata vedno bolj to, kar sta, Božja podoba in priča njega samega, bolj ga slavita in častita. »Božja slava je živi človek«, pravi sv. Irenej. Torej najbolj slavita Boga in sta v njegovo slavo, ko zakonca drug drugemu omogočata, da vsak izmed njiju čim bolj v polnosti živi svoje življenje in da njune odnosa prežema medsebojno spoštovanje in ljubezen.
Težave
Mnogi zakonci imajo s skupno molitvijo veliko težav. Pogosto se zdi, da je to nemogoče. Še posebej se težko ujameta, če sta si zelo različna in imata različne molitvene navade. Najtežje je namreč najti čas za to, da bi sploh bila drug z drugim, in tako tudi z Bogom. Pogosto mislijo, da morajo, če so skupaj, nekaj govoriti in govoriti. Ne zavedajo se, da je največ to, da drug drugemu dajo v tišini in molku globoko začutiti, kako ljubijo in spoštujejo drug drugega in kako so hvaležni Bogu, da smejo biti skupaj, da smejo drug drugemu izkazovati na najrazličnejše načine ljubezen in spoštovanje. Najtežje je seveda umreti sebi, svojim pričakovanjem, svojemu prav, in iskati, kaj je tisto, kar drugega osrečuje, kar drugemu pomaga, da se čuti ljubljen in spoštovan. Toda le tako lahko živita drug za drugega in postajata podobna Bogu, ki v sebi samemu živi darujočo se ljubezen med Očetom in Sinom v Svetem Duhu.
Prav tako je prav, da se zakonci zavedajo, da kakor govorijo različne jezike ljubezni, tako govorijo tudi različne jezike odnosa do Boga in njegovega do njih. Zato lahko en način ljubezni do Boga pomeni nekomu vse, drug jezik pa ničesar. Zato je prav, da vsak zakonec odkrije svoj jezik ljubezni do Boga in njegovega do njega, ter se uči tudi jezika, ki ga ima njegov sozakonec do Boga in on do njega. Tako boste mogla lažje sprejemati različnost drug drugega, jo spoštovati in ceniti, ter iskati pot, kako lahko prihajata pred Boga v skupnem jeziku, ki ga oba poznata in jima je dragocen.
Različne oblike molitve
Tako lahko zakonci svojo molitev oblikujejo molitev tudi samo ob treh besedah: hvala, oprosti, prosim. Skupaj, drug pred drugim, se Bogu zahvaljujejo za to, kar je bilo vsakemu od njih dano, in drug za drugega, kar je še posebej blagodejno. Nato prosijo vsak zase in skupaj za milost odpuščanja in tudi v Bogu drug drugemu odpustijo. Na koncu pa vsak posebej ali skupaj prosijo potrebnih milosti zase, drug za drugega, za skupno zakonsko poti, za vso družino in vse potrebe Cerkve in sveta. Še posebej je dobro, da kličejo drug na drugega in na vso družino Božji blagoslov.
Zakonca sta poklicana, da v molitev vključita tudi svojo medsebojno nežnost in spolnost. Bog, vir Nežnosti, vabi vsakega moškega in žensko v to šolo, da se mu prepusti in se od njega uči in sprejema moč za resnično in osvobajajočo nežnost do sebe in drugih. Po zakramentu zakona sta zakonca potopljena in prežeta z Božjo nežnostjo. Potrebno je le to, da se je vsak dan znova zavesta in iz milosti zakona črpata moč, da moreta vedno bolj postajati drug drugemu živo znamenje dejanske Božje nežnosti. Tako je vse, kar se dogaja v njunem odnosu, znamenje Božje nežnosti in hkrati tudi slavljenje in češčenje Boga. Ko zakonca ljubita drug drugega z nežnostjo, obzirnostjo in pozornostjo (upoštevajoč telesne in psihične edinstvenosti), najbolj slavita Boga, ki ju je ustvaril in ju ustvarja. Drug po drugem sprejemata tudi Boga samega, ki se jima preko njunega odnosa daruje in se skupaj z njima veseli vsega, kar doživljata v spolnosti (zgled Tobija in Sare).
Sadovi zakonske molitve
Prav je, da imajo zakonci pred očmi to, kar prav Tomislav Ivančić o molitvi: »Molitev, ki te ne spreminja, ni dobra molitev«; »Če te molitev ne spreminja, spremeni molitev.« Molitev torej ni namenjena sama sebi, temveč graditvi odnosa z Bogom ter preko njega in z njim odnosa s seboj, drugimi in svetom. Za zakonce to pomeni, da je molitev namenjena tudi temu, da jim pomaga, da postajajo vedno bolj eno v različnosti drug z drugim ter da se vedno bolj zavedajo, kako so Božji dar drug drugemu in kako zelo jih Bog sam obdaruje s svojo ljubeznijo in spoštovanjem preko sozakonca. Če ni to cilj molitve, kmalu zgubi svoj smisel in lahko postane samo rutina, siva vsakdanjost.
Zloraba molitve
Tisti pari, ki uspejo najti čas za molitev in se v njej ujamejo, vedno znova pričujejo o njenih velikih sadovih. Seveda ne gre brez preizkušenj in tudi velikih duhovnih bojev. Najtežje je namreč umreti sebi in živeti za drugega, kakor živi Bog za njih. Jezus ni prišel, da bi mu stregli, temveč da on streže (Mr 10,45). Tako sta tudi zakonca poklicana, da »tekmujeta« v streženju drug drugemu. Zloraba zakramenta zakona pa je, če kdo izmed njiju pričakuje, da bo samo eden stregel. V pogledu na molitev pa to pomeni, da tudi ni dovolj, če samo eden moli. Tudi v prizadevanju, da bi bili čim bolj tesno povezani drug z drugim v ljubezni in spoštovanju, se morata oba prizadevati. Seveda pa si v določenem času za to prizadeva eden ali drug bolj, kajti dani so drug drugemu v pomoč in spodbudo k dobremu, lepemu in resničnemu, torej Božjemu.
Seveda pa je prav, da se zakonci vedno zavedajo, da je lahko molitev posameznika tudi beg od resnične ljubezni in spoštovanja do sozakonca. Lahko se zgodi, da kdo izmed njih vsak dan zmoli cel rožni venec za sozakonca ali pa gre vsak dan k sveti maši za njega. Ne najde pa časa in moči, da bi mu na način, kot ga njegov sozakonec najbolje razume, povedal, pokazal, razkril, da ga resnično ljubi in spoštuje. Takšne molitve in daritve svete maše, ki ne vodijo zakonce k bolj ljubečem in spoštljivem odnosu do sozakonca, so pravzaprav lažne, ne slavijo Gospoda, temveč ga zavračajo, ponižujejo.
Sklep
Vedno pa je prav, da se zakonci zavedajo, da zakonsko molitev še posebej spremlja Božja obljuba, da kar bosta prosila skupaj, v enem Duhu, bo Bog gotovo uslišal (Mt 18,19−20).
Ivan Platovnjak DJ