»Oh, sedaj pa še molitev.« Takšen ali podoben vzdih se sliši v marsikateri zakonski zvezi, kjer molitev še ni povsem opuščena, hkrati pa tudi še ni našla pravega mesta. Žalostno, toda resnično. Namesto da bi se kot zakonca zavedala, da molitev ni dolžnost, prisila, temveč je nekaj, kar smeta, kar vama je dovoljeno, ker sta božja otroka, ker sta iz čiste zastonjske božje ljubezni izvoljena. Še več, ker vaju je Bog Oče poklical v skupno življenje, ker sta po zakramentu svetega zakona postala eno telo, »eno meso« (Mr 10,7), smeta tudi moliti skupaj, kot eno telo, ena duša, eno srce.
Celotno življenje je zajeto v molitev
Podobno kot imajo vajini otroci pravico, da se z zaupno obračajo na vaju, jo imata tudi vidva, da se kot božja otroka vedno znova s polnim zaupanjem obračata na Boga kot svojega ljubljenega Očeta in ne kot na tujca, brezosebno energijo, tirana ali policaja. In bolj ko se bosta zavedala, da ni nič ponižujočega, če ne zmoreta vsega sama (kot tudi ni nič ponižujočega za vajine otroke, če ne morejo vsega sami), bolj iskreno bosta mogla priznati drug drugemu in Bogu nemoč, da bi se lahko iz svoje moči resnično ljubila in premagala vse ovire, ki onemogočajo vajino rast k medsebojni enosti. To priznanje vaju bo vedno znova spodbudilo, da se bosta mogla zaupno obračati na Boga in od njega prejeti vse tisto, kar vama lahko da le on sam, ne kdo drug, niti zakonec.
Gotovo je lepo in dobro, če molita vsak zase. Gospod osebno nagovarja vsakega izmed vaju. S svojo osebno molitvijo ga poslušata in mu odgovarjata na večno ljubezen, s katero vaju ljubi in vodi. Prav gotovo je zelo lepo in dobro, da molita kot zakonca hkrati in skupaj, na primer različne ustne molitve, bereta in molitveno premišljujeta božjo besedo, molita molitveno bogoslužje, skupaj sodelujeta pri obhajanju evharistije itd. Vendar je najlepše in najboljše, ko postajata v molitvi resnično eno, ko ne molita več kot posameznika skupaj, ampak kakor eden. Bistvo zakonske molitve je biti eno v molitvi.
Vajina molitev naj postaja vedno bolj konkretna; molitev, v katero je zajeto vajino vsakdanje življenje: vajini dejanski medsebojni odnosi, vidva takšna, kot sta, v vsej celovitosti, z vsemi slabostmi, nerešenimi spori, napetostmi, senčnimi stranmi. Tudi z vsem, kar čutita in doživljata v vajinem ljubezensko spolnem odnosu, lahko prihajata predenj. Na ta način postane vajino ljubljenje molitev, zahvaljevanje, slavljenje in češčenje Boga.
Ko si bosta upala stopiti pred Boga »gola«; ko bosta upala v vse tisto, za kar vaju je sram, da je v vaju in med vama, spustiti Boga, Jezusa Kristusa, njegovo usmiljeno ljubezen, njegovo odpuščanje; ko si bosta v njegovi ljubezni upala sprejemati drug drugega, si odpuščati, se drug za drugega zahvaljevati in prositi, bo vajina molitev postala resnično molitev življenja.
K Bogu takšna, kakršna sta
Kako udejanjiti takšno molitev? Preprosto. K Bogu morata priti takšna, kot sta, z vsem, kar nosita v sebi in med seboj, z dobrim in slabim. Če si bosta upala priznati, da ne moreta iz lastne moči resnično ljubiti drug drugega, svojih bližnjih in Boga samega, potem bosta vedno znova našla čas, da se bosta skupaj ustavila pred Bogom in mu dopustila, da bo mogel on delati v vaju in med vama tisto, česar sama ne moreta, lahko pa skupaj z njim. Pomembno je, da spontano molita drug ob drugem, drug z drugim in drug za drugega tako glasno, da se res slišita in čutita. Uporabita takšne drže telesa, da bosta resnično izražala in čutila, da sta pred Bogom eno telo in eno srce oz. da želita to še bolj postati prav po tej skupni molitvi.
Verjetno dobro vesta, da drug drugemu veliko več povesta s telesno držo in mimiko obraza kakor z besedami. Če zakončeve besede niso »utelešene«, izražene s celotnim bitjem, mu ne moreš verjeti. In to, kar velja za vajin medsebojni odnos, velja tudi za vajin odnos do Boga. Da bo Bog mogel verjeti vajinim besedam, s katerimi bosta izražala obžalovanje grehov, prošnje za medsebojno odpuščanje, zahvale drugega za drugega, in njemu, ki je vir vsega dobrega, izročala prošnje za potrebe zakonca, vajinih otrok in vseh tistih, s katerimi sta na različne načine povezana, bosta morala to izraziti tudi z vsem svojim bitjem, tudi s telesom.
Predvsem pa se ne smeta bati Jezusu povedati vse tisto, kar čutita v sebi; tudi jezo, bes, strah, nemoč, obup. Jezus želi, da pridemo predenj iskreni, odprti. Kar mu bomo izrekli v iskrenosti, ne bo nikoli obsodil, še manj »zameril«. Toda, pozor! Ko mu bosta povedala vse, kar nosita v sebi, se zazrita v njegove oči. Glejta, kako se bo na to odzval. Prisluhnita njegovemu odgovoru. Če mu bosta resnično prisluhnila, bosta z začudenjem odkrila, da vaju čaka prav v tistem, česar se najbolj sramujeta, od česar bi najraje zbežala. Ker spoštuje vajino svobodo, pravzaprav ne more vstopiti v to, kar vaju bremeni in ločuje, dokler ga svobodno ne povabita, da vstopi. Ne bojta se Jezusa Kristusa, kajti prav zato se je učlovečil, trpel, umrl in vstal od mrtvih, da bi bil vajin Odrešenik, Rešitelj, Zveličar, Zdravnik, Osvoboditelj, Sopotnik in Vodnik. Če mu ne izročata vsega tistega, kar vaju hromi in česar se sramujeta in bi najraje povsem skrila, mu pravzaprav onemogočata, da bi v vaju in med vama uresničil svoje poslanstvo. Dopustita mu, da bo resnično mogel biti vajin Odrešenik, vajino vse.
Njegove ljubezni ni treba kupovati
Kot prihajata drug k drugemu z mnogovrstnimi obrambnimi mehanizmi in z lažno iskrenostjo, tako prihajata tudi pred Boga. In kolikor bolj si bosta upala priti pred njega brez mask, toliko bolj bosta postopoma tudi drug do drugega prihajala takšna, kakršna sta. Seveda pa to ne gre naenkrat. Najprej si morata priznati, da pravzaprav ne zaupata Bogu in da je vajin Bog bolj vajin služabnik kot pa resnični živi Bog, kakršnega nam je razodel Jezus Kristus. Dokler ne bosta odkrila njegove zastonjske ljubezni, da vaju sprejema takšna, kot sta, in da ni treba kupovati njegove ljubezni, bosta prihajala k njemu, kolikor sploh bosta, v najrazličnejših maskah. Ne moreta spoznati drug drugega in si vedno bolj zaupati, če se skoraj nič ne poslušata in si medsebojno ne podeljujeta vsega, kar nosita v sebi. Prav tako je v odnosu do Boga. Če si vedno znova ne vzameta časa, da bi ga poslušala in slišala, kaj pripoveduje o sebi, o svojem odnosu do vaju, kaj mu pomenita, kaj vse je pripravljen storiti za vaju, vama bo tujec. In dokler bo tujec, mu ne bosta mogla zaupati, se mu ne bosta mogla povsem predati. Zato je tako pomembno, da skupaj prebirata božjo besedo in da vaju prav ta nagovarja k skupnemu odgovoru nanjo, k molitvi drugega za drugega in k skupnemu iskanju načrta, ki ga ima za vaju. Le v njegovi besedi in v njegovih očeh bosta mogla prav videti drug drugega in tudi to, kar vaju more povezati, da bosta vedno bolj eno. Vedno znova pa morata prositi za dar Svetega Duha, kajti le v njegovi moči bosta mogla slišati božjo besedo, jo razumeti, sprejeti, se odločiti v skladu z njo ter po njej živeti.
V veliko pomoč vama bo tudi, če najdeta zvečer čas in moč, da skupaj pregledata dan in se spomnita, kako vaju je Bog obiskoval in kako sta se odzivala na njegovo trkanje. Tako bosta vedno bolj izkušala, da Bog ni daleč od vaju, temveč je resnično Bog z vama in med vama. Svojo molitev lahko oblikujeta tudi ob besedah: hvala, oprosti in prosim. Ljubezen je iznajdljiva. Kolikor več bo v vaju ljubezni do Boga in zaupanja vanj, toliko več načinov molitve bosta našla.
Vedita pa, da vaju Bog nima nič bolj rad zato, ker molita. Toda če ne bosta molila in napredovala v molitvi, ne bosta nikoli odkrila, kako zelo vidno je navzoč v vajinem življenju, kako neizmerno vaju ljubi tudi v različnih preizkušnjah, v katere prej ali slej pride vsak zakonski par. Pravzaprav dopušča te krize, ker želi, da bi vajina medsebojna ljubezen rasla. To pa ni mogoče, če nista pripravljena vedno znova umirati svojemu sebičnemu jazu in njegovi preračunljivi ljubezni.
Vsak zakonski par pa mora najti svoj način in obliko molitve. Ne moreta kar posnemati drugega para, kajti vidva sta edinstvena drug za drugega in tudi za Boga. In kot takšna morata pristopati drug k drugemu in tudi k Bogu, da bo lahko tudi on vedno bolj stopal v življenje vsakega izmed vaju in med vaju. Tako bosta vedno bolj postajala to, kar sta v božjem načrtu in po čemer pravzaprav hrepenita v globini svojih src. Predvsem pa vedita: če vaju vajina sedanja molitev ne spreminja in vama ne pomaga, da bi postajala vedno bolj eno v različnosti, je ne opustita, temveč jo spremenita. Zavedajta se: kot se spreminjata vidva, se mora spreminjati tudi vajina molitev, da bo resnično življenjska in da bo omogočala Bogu, da bo v vama mogel udejanjati svojo odrešenjsko ljubezen.
Pa pogumno na pot, splača se.
Ivan Platovnjak DJ