Na srečanja skupine za žalovanje v trimesečnem programu za žalujoče v Ignacijevem domu duhovnosti sem res že zelo težko čakala! Predvsem zato, da bom lahko v varnem krogu le nekaj žalujočih in voditelja, p. Ivana, iz sebe končno dala vso to neizmerno bolečino, krivdo, žalost … Izkušnje drugih žalujočih so lajšale mojo bolečino in krepile dejstvo, da ne trpim samo jaz oz. naša družina zaradi izgube ljubljene osebe. In da je vsaka smrt za katero koli družino tragedija!
Izkušnja te skupine je zame zelo pozitivna, saj sem spoznala, da je to pravzaprav zdravljenje na dolgi rok.
Izredno me je nagovorilo …
Mene je v tej skupini izredno nagovoril dostojanstven mir, prava svečanost, spoštljivo poslušanje, vzpodbudne misli voditelja, globoka molitev, prižgana sveča … In verjamem, da je bil med nami ves čas prisoten Sveti Duh. Da je ta skupina osnovana znotraj katoliške vere, je pa bil zame predpogoj za udeležbo. Spoznala sem, da je smrt ljubljene osebe za vsakega žalujočega velika preizkušnja vere. In počasi spoznavam, da naši umrli živijo v večnosti, čeprav niso več fizično prisotni med nami.
Izredno pomembno je bilo navodilo, da ni ne pravih ne napačnih odgovorov! Tako smo lahko, kljub vsej bolečini, govorili brez zadržkov. In še, da vse izgovorjeno v skupini, tudi ostane v skupini!
Na nek način mi je bilo kar všeč, da se med sabo nismo pogovarjali, razpravljali, družili. Res je, da se nismo poznali, a smo si zmogli podeliti najbolj bolečo izkušnjo našega življenja. Najbrž se ne bomo več srečevali, a ostali si bomo za vedno bližnji kot bratje in sestre, v veri in upanju, da se bomo nekoč srečali z našimi ljubljenimi osebami, ki smo jih pred kratkim izgubili.
Pozitivno me je presenetilo …
Zelo pozitivno pa me je presenetilo, da nas je voditelj, p. Ivan, le modro usmerjal, brez komentarjev, z redkimi, a globokimi mislimi! Ter nam pravično odmerjal čas govorjenja! Tudi prebiranje določenih poglavji iz knjige ameriškega psihiatra mi je bilo v pomoč, saj mi je nekako širilo obzorja glede žalovanja.
Pa seveda navodila voditelja za pripravo na naslednje srečanje, pisanje odgovorov in pisanje dnevnika (kar mi zaenkrat še ni postalo rutina) so mi bila v pomoč, da sem lahko ubesedila vso to žalost in se vsaj malo razbremenila.
Tudi pregledovanje in urejanje slik s Tadejem, ko je bil še otrok, mi je obujalo lepe spomine na skupne trenutke. Težko pa gledam slike, na katerih je Tadej že odrasel, saj mi preveč živo govorijo, da ga žal ni več med nami!
Kako zdaj naprej?
Še vedno mi zelo niha razpoloženje. Težko prihajam domov. Žalujem, v joku in solzah na samem. Z bližnjimi, predvsem z možem, se zelo težko pogovarjam o Tadeju. Slabo spim. Pogosto, vsako nedeljo, hodim na Žale na Tadejev grob. Prosim ga, da mi odpusti, da ga nisem rešila. Molim, da se Gospod usmili njegove duše.
Ob vsem tem pa se v meni krepi spoznanje, da Tadej res ni več fizično prisoten med nami, a živi z nami iz večnosti! Prav srečanja skupine, predvsem izkušnje ostalih žalujočih, so mi vzpodbudila to spoznanje in me vsaj malo usmerila v prihodnost brez Tadeja tukaj oz. z njim v srcu.
V tistih tako težkih dneh, ko se je Tadej poslovil od nas, sem imela ogromno podpore. A že po kakšnem mesecu tega skoraj da ni bilo več. In zdaj, tako čutim, se me nihče več ne upa niti vprašat, kako žalujem …! Zato sem tudi tako težko čakala na to skupino za žalovanje!
(Ana, izgubila sina zaradi samomora)
