Človek res ne živi samo od kruha, toda brez hrane ne more živeti. Ena njegovih temeljnih potreb je potreba po hrani in tekočini. In ena izmed njegovih največjih skrbi je običajno, kaj bo jedel in pil. Hrana pa ne zadovolji samo človekovo temeljno potrebo po njej, temveč ga tudi poveže z drugimi. Nobena skupnost ne more obstajati, biti živa, ne da bi skupaj jedli in pili. Zato tudi ne moremo narediti pravega praznovanja brez hrane in pijače.
Hrana ponazarja zavezništvo med Bogom in njegovim ljudstvom. Še več. Bog sam postane hrana v Jezusu Kristusu. V evharistiji ga prejmemo pod podobo kruha in vina. Božji Sin postane naša hrana ter živi v vsakem od nas in mi živimo v njem. To je bistveno na poti spoznavanja Boga. Bolj ko izboljšujemo okus za Boga, bolj ga lahko spoznamo, ga ljubimo in živimo z njim in v njem svoje življenje in delovanje. Kristjani smo navajeni, da pred obedom molimo in prosimo, naj Bog blagoslovi hrano, ki jo bomo zaužili. Po obedu pa se mu zanjo zahvalimo. Vprašanje pa je, kaj se v odnosu med Bogom in nami dogaja med obedom. Koliko se zavedamo, da je pri obedu z nami Bog? Še več. Koliko se zavedamo, da se nam po hrani in tekočini podarja Bog sam, da smo tako deležni njegove dejanske Božje ljubezni do nas, njegovega služenja nam, da bi lahko živeli vedno bolj v polnosti (Duhovne vaje 235−237)? Koliko se zavedamo, kako se on daje v hrani in tekočini (Mt 5,45), da nas lahko nasiti in odžeja? Da. Hrana in tekočina nista samo simbol Božje ljubezni in pozornosti do nas, temveč sta dejanski stvarnosti, po kateri se nam resnično tukaj in sedaj podarja Bog sam, njegova neizmerna in zastonjska ljubezen do nas. V najglobljem jedru hrane je namreč odtis trinitarične darujoče se ljubezni med Očetom in Sinom v Svetem Duhu (Laudato sí 238−240), ljubezni, po kateri je vse ustvarjeno ter jo smem na zelo otipljiv način biti deležen po uživanju hrane in vsaki evharistični zahvalni daritvi.
Pričujoča vaja okušanja Božje navzočnosti med uživanjem hrane nam želi pomagati vstopati v to skrivnost darujoče se trinitarične ljubezni do mene ter vsakega človeka in vsega stvarstva, da bi tudi sam mogel v njeni moči postati človek za druge, jim služiti v Kristusovem Duhu (Mr 10,45; Jn 13,12-17).
Potek molitve
– Pred obrokom: Pripravim si obrok. Sedem. Preden začnem jesti in piti, se umirim. Poskusim ozavestiti svojo željo po hrani in jo povezati z željo po biti z Bogom Očetom in Jezusom Kristusom v Svetem Duhu. Svoje občutke žeje po Bogu lahko izrazim skupaj s psalmistom: »Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu.« (Ps 42,3)
– Naredim znamenje križa. Prosim Svetega Duha, da bi zaznal Očetovo in Jezusovo navzočnost pri obedu in za dar ganjenosti nad Božjo darujočo se ljubeznijo, ki sem je deležen po hrani.
– Med obrokom: Poskusim biti z vso spoštljivostjo in vsemi čuti povsem pri hrani in tekočini. Gledam, kar je pred mano in kaj smem jesti in piti … Prepustim se vonju hrane … dotiku in okušanju v ustih … Dopustim, da se po milosti Svetega Duha v meni zgodi ganjenost nad tem, kako Bog Oče daje tej hrani, da me nahrani in odžeja … (Mt 5,6. 45). Ganjenost nad njegovo skrbjo zame, da bi lahko živel … (Mt 6,25-34). Ganjenost nad njegovim služenjem meni po tej hrani … nad možnostjo, da jo lahko zaužijem in prebavljam, da bom lahko dobil vse, kar potrebujem za življenje in bo moje telo zmožno udejanjati tisto, za kar se bom v svobodi odločil …
– Ostajam v vsem tem dogajanju … povsem biti s to hrano, ki jo uživam, v vsem, kar ob tem čutim, doživljam, mi je dano … Le tako se lahko pri tem obedu zgodi globoko srečanje s troedinim Bogom in okušanje njegove resnične navzočnosti …
– Zaključek: Ko zaključim obed, se zopet ustavim. Podelim z Očetom ali Jezusom to, kar se je v meni prebudilo: svojo hvaležnost, izročitev, prošnjo … Lahko tudi s temi besedami: »Bog, naš Oče, hvala ti, da sem smel zaužiti to hrano in okušati tvojo darujočo se ljubezen. Tebi se po tvojem Sinu izročam, da bi se mogel tudi sam skupaj z njim darovati drugim, kot si se ti daroval meni po tej hrani, ki je ‘umrla’ zame, da lahko živim in delam. Naj v moči Svetega Duha tudi sam postajam dar za druge, pripravljen ‘umirati’ zanje, da bi lahko vedno bolj v polnosti živeli svoje življenje.« Zaključim z molitvijo Slava Očetu.
– Refleksija: Gre za to, da vidim, kaj se je dogajalo v meni. Tako se učim ubesediti različne misli in čutenja v svoji notranjosti. Na ta način odkrivam, kako je Bog navzoč v mojem življenju in kako me vodi.
Opomba: To vajo lahko naredimo tudi skupaj z drugimi. Seveda je potrebno, da si vsi želijo vstopiti v globlje zavedanje, kaj se resnično dogaja, ko jemo, in kako je Bog pri tem dejavno navzoč. Lahko si najprej skupaj preberemo navodila, potem pa vsak na svoj način, v svojem ritmu ozavešča Božjo darujočo se ljubezen. Lahko tudi nekdo izmed udeleženih v primernih presledkih bere korake »vaje«. Na koncu obeda je vsak povabljen, da na glas izreče svojo molitev. Prav tako so vsi povabljeni, da po osebni refleksiji delijo drug z drugim, kar jim je bilo darovano.
p. Ivan Platovnjak DJ
Ljubljana, april 2020
Reference
Ignacij Lojolski. 2007. Duhovne vaje. Ljubljana: Župnijski urad Dravlje.
Papež Frančišek. 2015. Okrožnica Laudato sí. Ljubljana: Družina.