Človek ne hrepeni le s telesom in dušo po Bogu: »O Bog, moj Bog si ti, željno te iščem, po tebi žeja mojo dušo; moje telo medli po tebi …« (Ps 62,2), temveč predvsem z duhom. Organ za izražanje duha je srce. Srce je kraj, kjer prebiva Božanska iskra življenja, vdihnjena pri ustvarjanju človeka. »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost« (Ezk 36,26). Po krstu pa nam »je izlita Božja ljubezen v naša srca po Svetem Duhu« (Rim 5,5).
Krščansko pojmovanje duha
V Novi zavezi je človekov duh tista človekova razsežnost, po kateri se z njim srečuje Bog. Po njej in v njej je človek najbolj neposredno odprt za Boga. »Ko človek razmišlja o svojem pravem jazu,« pravi Katekizem katoliške Cerkve, »se spušča do tistih skritih kotičkov svojega bitja, kjer ga pričakuje Bog, ki preiskuje njegovo srce, in kjer pred Bogom sam odloča o svoji usodi. Ko v sebi odkriva duhovno in nesmrtno dušo, dojema tisto, kar je v tej zadevi najgloblja resnica« (KKC 362). Mnogi teologi in duhovni pisatelji so na različne načine poskušali opisati človeškega duha oz. človekovo duhovno razsežnost, toda vsaka razlaga ostaja omejena. Prisluhnimo razlagi Williama Lawa, ki to človekovo razsežnost pojasnjuje takole: »V tebi je korenina ali globina, od koder izhajajo vse možnosti, kot črte iz središča ali kot veje iz krošnje. Ta globina se imenuje Središče, Temelj ali Dno duše. Ta globina je enotnost, večnost. Skoraj bi rekel, da je to neskončnost tvoje duše; kajti tako neskončna je, da je ne more zadovoljiti ali jo umiriti nič razen Božje neskončnosti.«
Človekovega duha ne more umiriti nič drugega kakor Bog sam po svojem Duhu. V njem se namreč Bog razodene človeškemu duhu in po njem je navzoč v človeku. Janez Pavel II. to opiše takole: »Skriti dih Božjega Duha doseže, da se tudi človeški duh odpre pred Bogom, ki se mu odpira, da ga odreši in posveti. Z darom delujoče milosti, ki prihaja od Duha, človek vstopi v ›novo življenje‹, uveden je v nadnaravno stvarnost Božjega življenja samega in postane ›bivališče Svetega Duha‹, ›tempelj živega Boga‹ (Rim 8,9; 1 Kor 6,19)« (Janez Pavel II. 1986, 58). Po Svetem Duhu prideta k človeku Oče in Sin in se naselita v njem (Jn 14,23). »V milostnem občestvu s Trojico se razširi ›življenjski prostor‹ človeka, dvignjenega na nadnaravno raven Božjega življenja. Človek živi v Bogu in od Boga: živi ›po Duhu‹ in ›želi, kar je duhovnega‹« (Janez Pavel II. 1986, 58).
Sveti Duh »uči«, »spominja«, »uvaja« in »vodi« (Jn 14,26; 16,12) vsakega kristjana. On je »maziljenje«, ki omogoča »okušanje«, določa vrednost, presoja in izbira (1 Jn 2,20-27). Je advokat-tolažnik, ki prihaja na pomoč naši nemoči, nam daruje in podpira duha posinovljenja (Rim 8,15-26). Sveti Duh razsvetljuje in celostno povezuje vse naše razsežnosti življenja: spomin, (raz)um, voljo, čustva in telo. Sveti Duh daje človeku moč in vodi njegove misli, odločitve, besede, dejanja itd. Duhovnost je zato umetnost sodelovanja s Svetim Duhom, umetnost upoštevanja njegove navzočnosti, umetnost dopuščanja, da njegova navzočnost obrodi sadove v našem življenju. Temeljno dejanje duhovnega življenja je prav v radikalnem priznanju navzočnosti Svetega Duha in v trajni odprtosti njegovemu delovanju: torej odprtosti do drugega, z malo in veliko začetnico, tj. Boga.
Srce, prostor Svetega Duha
V Stari zavezi srce (heb. leb) pomeni fizični organ, pa tudi to, kar je v človeku najbolj intimnega in skritega (1 Sam 16,7; Prg 24,12); srce je tudi sedež občutkov (Ps 13,6; 104,15; Prg 17,22; 23,17) ali želja (Ps 21,3; Prg 13,12). Prav tako označuje tudi spoznanje ali modrost človeka (5 Mz 29,6; Prg 8,5; 10,13; 18,15; 24,30), pa tudi moč odločanja (2 Sam 7,3; Ps 20,5; Prg 16,9). Srce misli, razmišlja, načrtuje, izbira in se odloča. Njegovo hrepenenje more zadovoljiti le Bog (Ps 21,3). Osebna značilnost človeka razkriva njegovo središče: iz srca vrejo misli, grehi, dobra in slaba hotenja, zavist in ljubosumnost, veselje, mir in usmiljenje. Preroki govorijo, kako se tudi Bog s srcem obrača k svojemu ljudstvu in razodeva svoje usmiljenje, milosrčnost, tj. milo srce (Oz 11,8). Ko so bili Hebrejci v babilonskem suženjstvu in so doživljali strašno bedo, jim je Bog po preroku Ezekielu govoril: »Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali« (Ezk 36,25.27).
Bog sam je odpečatil človekovo srce in ga napravil pripravljenega, da sprejme njegovo besedo (Apd 16,14). Jezus nam pošilja v naše srce drugega Tolažnika, ki tolaži, krepi in opogumlja (Jn 14,16), maziljenje, ki nas uči vseh stvari (1 Jn 2,27). Sveti Duh nas v srcu spominja vsega, kar je Jezus govoril in učil (Jn 14,27). S srcem tudi »verujemo in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero in tako smo deležni odrešenja« (Rim 10,10).
Jezusovi blagri povzemajo v kratkih vrsticah duhovni zakon nove zaveze, zaveze srca: »Blagor ubogim v duhu … blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali« (Mt 5,3-12). Ko ni nobene teme v srcu, se lahko popolnoma odpremo svetlobi, kajti Bog je ljubezen in Bog je luč.
Srce torej ne moremo enačiti z razumom, s katerim človek razmišlja, niti ne s čustvi, s katerimi pristopamo drug k drugemu. Srce je nekaj najglobljega v nas; je izvir, ki je naj-skrivnostnejši v našem bitju; je korenina našega bivanja oz. njegov vrhunec.
V vsakdanjem življenju nam ostane srce ponavadi skrito. Komaj kdaj se pojavi v naši zavesti. Živimo skoraj popolnoma potopljeni v zunanje čute. Izgubljamo se v svojih vtisih in v svojih občutjih, v vsem, kar nas privlači ali kar se nam upira. Če pa že hočemo živeti na globlji ravni, ponavadi zaidemo v abstraktno razmišljanje: tehtamo, sestavljamo in delamo logične sklepe. Medtem pa srce dremlje in ne bije v ritmu Duha.
Jezus je pogosto očital, da je naše srce slepo, otrdelo (okamenelo) in zavrto (Mr 8, 17), počasno in leno (Lk 24,25), polno mraka. Obremenjujemo ga z nasladami in zaskrbljenostmi (Lk 21,34), zato ga moramo obrezati. »Obrežite svoja srca, da bi ljubili Gospoda, svojega Boga, in mu služili z vsem srcem in vso dušo« (5 Mz 10,12-22). Le tako bosta ljubezen do Boga in bližnjega lahko rodili sadove. Samo dobro srce rojeva dobre sadove (Mt 7,17). Najvažnejša človekova naloga je, da ponovno najde pot do svojega srca. Ko človek išče svoje najgloblje bistvo, je pravzaprav pravi romar v iskanju svojega srca.
Vsakdo naj bi postal, kot čudovito pravi apostol Peter, »skriti človek srca v nepropadljivosti krotkega in tihega duha, ki je dragocen v Božjih očeh« (1 Pt 3,4). To smo in nič drugega. To je naša najgloblja resničnost. V srcu nas srečuje Bog in samo če prihajamo iz njega, lahko srečujemo ljudi. V njem nam govori Bog in če izhajamo iz njega, tudi mi govorimo ljudem. V njem sprejemamo novo, skrivnostno ime, ki ga samo on pozna in ki bo naše vso večnost v njegovi Ljubezni. Toda do njega še nismo prišli: smo samo na poti k našemu srcu, a tudi to je že veliko.
Sveti Duh moli v nas
»Naše srce je dejansko že v stanju molitve,« pogosto poudarja André Louf. Dar molitve smo prejeli pri zakramentu krsta. V svoji globini smo od takrat v stalnem stiku z Bogom. Sveti Duh nas je osvojil s svojo ljubeznijo: postal je dih našega diha, Duh našega duha. Tako rekoč vedno znova obrača naše srce k Bogu in ga »vleče« k njemu. Sveti Duh je tisti, ki – po besedah sv. Pavla – stalno govori našemu duhu in pričuje, da smo Božji otroci. Pravzaprav Duh neprestano v nas vpije in moli: »Aba, Oče!« (Rim 8,15; Gal 4, 6).
Neprestano smo v tem molitvenem stanju. Nosimo ga s seboj kot skriti zaklad, ki se ga zelo malo ali sploh ne zavedamo. Naše srce diha v Božjem Duhu in mi tega ne opazimo. Smo gluhi v odnosu do svojega srca, ki je stalno v molitvi; ne okušamo ljubezni, ne vidimo luči, v kateri živimo.
Dejansko srce, naše resnično srce dremlje. Potrebno je, da ga postopoma prebudimo. Moliti pravzaprav sploh ni težko. Naša naloga je, da se zavemo molitve v srcu in se ji odpremo. Vsaka molitvena tehnika in metoda ima samo en namen, da si ozavestimo to, kar smo že prejeli, da začutimo molitev, ki je v naši notranjosti. Potrebno ji je le dopustiti, da pride na površino zavesti, da prežame in počasi prevzame vse naše sposobnosti, duha, dušo in telo. Po besedah evangelija priteka molitev iz obilja srca: »Iz preobilja srca namreč govorijo usta« (Mt 12,34; Lk 6,45). Molitev je srce, ki prekipeva veselje, hvalo in hvaležnost.
Jezus je opozarjal na notranjo budnost: Bedite in molite! Samo globoka in umirjena pozornost nam lahko odkrije sledi našega srca in v njem sledi molitve. Potrebno je torej bedeti in začeti s ponovnim iskanjem poti do srca, da bi ga osvobodili in razbremenili vsega, kar mu je v napoto. V srcu se zedinjajo duh, duša in telo. Srce je središče bitja. Ko se vrnemo k njemu, živimo na najgloblji ravni, kjer je človek v počitku in harmoniji z vsakim in z vsem, najprej pa s samim seboj.
Ta vrnitev je vračanje vase, k našemu najglobljemu jazu, k Božji podobi v nas. Ko se umirimo, lahko prisluhnemo sebi, srcu, ki že prej moli, preden to sploh zaznamo. Dejansko Kristusov Duh moli prvi. Poklicani smo, da postajamo podobni Kristusu, saj je on naša prava narava in resničnost. Od njegove molitve, iz njegovega boja, iz življenja in smrti se učimo molitve srca. Ves človekov napor in askeza je v tem, da srce osvobodi od njegovih skorij, mu prisluhne tam, kjer že moli in se preda tej molitvi, dokler dihanje Duha ne postane njegova prava molitev.
Srce je kraj, od koder izvira molitev. Srce je tisto, ki moli, ker ljubi. V njem je Božja ljubezen, je Sveti Duh. Kadar srce resnično moli, moli v njem Sveti Duh, ki je navzoč v nas, da ljubi Očeta v nas. Z nami in po nas kliče k Očetu in prosi za nas. Ko molimo v srcu, v njem odkrijemo izvir, ki žubori v nas; Svetega Duha, ki odstranja vse ovire, da lahko ljubimo. Tako je molitev srca izmenjava dveh ljubezni: Božje do nas in naše do njega.
Toda naše srce ima tudi negativno stran. Ko vanj pride zlo, hudobne misli in nečiste, zlobneželje, postane neprosojno in neobčutljivo za Duha v nas. Take misli ne morejo izvirati iz našega srca, saj ga je Bog ustvaril zase, lahko pa pridejo v nas. Če jim popustimo, če grešimo, se z njimi poistovetimo. Tedaj postane srce onesnaženo, zasedeno, zasuto. Takšno srce potrebuje očiščenja, osvoboditve, ozdravitve in posvetitve, da bi lahko »ljubilo Gospoda svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo in vsemi močmi« (5 Mz 10,12-22).
Vse molitvene tehnike in metode, vsa askeza imajo samo en namen, da se zavemo, kdo prebiva na dnu našega srca. V njem je še vedno košček raja, kamor ne more nihče vstopiti in v njem prebivati, razen Bog sam. S krstom smo postali svetišče Svetega Duha, srce je napolnila Božja ljubezen (Rim 5,5). In od takrat naprej, čeprav smo grešniki in zaradi tega sami nismo sposobni moliti, Sveti Duh v nas kliče in moli: »Aba, Oče!« (Rim 8,15; Gal 4,6).
Kako odkriti v nas žuborenje žive vode? Tako, da najprej utihnemo in molčimo, kajti šele takrat se bomo počasi začeli zavedati, kaj se v nas dogaja. Potrebno je torej gojiti v sebi budnost in čuječnost ter pozornost na dogajanja v nas. K temu nas vodijo sprostitvene vaje, vaje zavedanja. Ko pustimo, da pride vse na dan, to prepustimo in izročimo Bogu, njegovi besedi. Potem poslušamo ter slišimo in začutimo. Pogovarjamo se in smo v odnosu s troedinim Bogom, ki po Svetem Duhu prebiva v naših srcih. Torej je vse naše prizadevanje v tem, da se odpremo Duhu v svojem srcu in da z njim molimo, z njim hrepenimo po Očetu, da smo zakoreninjeni in utemeljeni v Jezusovi nedoumljivi ljubezni in njegovem hrepenenju po nas. On je prvi, ki moli za nas, saj smo po njegovi podobi ustvarjeni zanj (Ef 3).
p. Ivan Platovnjak in p. Jože Roblek
Reference:
Janez Pavel II. 1986. Okrožnica o Svetem Duhu, CD 32. Ljubljana: Družina.
Katekizem katoliške Cerkve. 1993.Ljubljana: Slovenska škofovska konferenca.
Louf, A. 1995. Lo Spirito prega in noi. Magnano: Edizioni Qiqajon.
Objavljeno v: Platovnjak, Ivan, in Jože Roblek. 2005. Moliti s telesom, dušo in duhom. Ljubljana: Župnijski zavod Dravlje, 111−115.