»Bog je poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije ‘Aba, Oče’« (Gal 4,6). V nas je torej neko resnično dogajanje, ki ga ne sprožimo sami, temveč se začne po milosti krsta. Poklicani smo, da vstopimo v to molitveno stanje. Klicanje Božjega Duha v nas in naše klicanje naj postaneta eno. To ni nekaj nemogočega. Kakor je to izkusil apostol Pavel, tako lahko po Božji milosti izkusimo tudi mi, seveda na nam lasten način in tedaj, ko bo Bog to želel. Ničesar ne moremo izsiliti, lahko pa pripravimo rodovitno zemljo. Ta način molitve nam pomaga odkrivati pneumatološko razsežnost duhovnosti.
Molimo lahko v sobi ali pa zunaj. Lahko sedimo na stolu, na pručki za meditacijo ali kako drugače, kakor pač komu najbolj ustreza in mu pomaga, da se lahko zbere in umiri v Bogu.
Potek molitve
– Izberem primeren prostor, kjer bom lahko v miru okoli 20 minut. Lahko sem tudi zunaj. Izberem molitveno držo, ki me najbolj umirja … Zaprem ali priprem oči … Zavem se občutkov v telesu … Vstopam v zavedanje Božje navzočnosti in počasi naredim znamenje križa. Z njim izpovem svojo vero v navzočnost troedinega Boga v meni, v drugih in vsem stvarstvu ter izročim svoje telo in vse, kar sem, navzočnosti Očeta in Sina in Svetega Duha. Prosim Svetega Duha, ki moli v meni, naj mi pomaga, da bom mogel ozavestiti to njegovo molitev ter se zediniti z njo.
– Mirno diham in se poskušam zaznati svoje dihanja … Lahko si predstavljam, da diham s in v Svetem Duhu. (Sveto pismo pravi, da je Bog dahnil duha v prvega človeka in je postal živa duša (1 Mz 2,6). Prav tako je vstali Kristus dihnil v apostole in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha!« (Jn 20,22). Duh pomeni v Svetem pismu dih.)
– Čez nekaj časa začnem v počasnem ritmu ponavljati v sebi: O- (vdih) -če (izdih) (lahko pa tudi daljšo verzijo Aba (vdih) – Oče (izdih)).
– Če me kaj raztrese, se znova vrnem k zavestnemu litanijskemu ponavljanju v sebi: O-če (ali Aba-Oče). Moje klicanje k Očetu postaja vedno bolj eno s klicanjem Duha v meni … Besedi postajata vedno tišji, globlji in mirni. V meni se prebuja in udejanja pravi sinovski odnos …
– Če me zopet kaj raztrese, lahko v svoji notranjosti prosim Svetega Duha, naj mi pomaga izgovarjati “O-če” čimbolj s čutenjem Jezusa, Božjega Sina, z njegovim zaupanjem, predanostjo, odprtostjo … Naj tudi v meni prebuja njegovo vedenje, da sem, tako kot on sam, ljubljen … poklican … objet … ves njegov … njegov sin/hči …
– Ko tako molitveno kličem skupaj s Svetim Duhom “O-če”, se vedno bolj zavedam, da je v tem navzoč Jezusov odnos z Očetom.
– Vse to, kar se dogaja v moji najskrivnejši notranjosti, postaja vedno bolj zavestno in oblikuje moje želje, čutenja, misli, odločanja, besede in dejanja …
– Počasi zaključim molitev. S svojimi besedami izrazim Očetu to, kar še posebej čutim sedaj v sebi … Zmolim Slava Očetu in se pokrižam. Premaknem telo, odprem oči in dopustim, da molitev odmeva v meni.
– Refleksija. Vzamem si še čas za refleksijo molitve. Poskušam videti in ubesediti, kaj se je dogajalo v meni. Tako se učim zaznavati misli in čutenja v svoji notranjosti ter razločevati navzočnost in delovanje troedinega Boga v svojem življenju. Na koncu si tudi na kratko zapišem v duhovni dnevnik tisto, kar se je zgodilo.
Referenca: Platovnjak, Ivan, in Jože Roblek. 2005. Moliti s telesom, dušo in duhom. Ljubljana: Župnijski zavod Dravlje.
p. Ivan Platovnjak in p. Jože Roblek
Ljubljana, 25. april 2020