Umetnost in religija sta brez dvoma pojava, ki privlačita človekovo pozornost, tudi če človek nima nekega posebnega odnosa do njiju. Preprosto zato, ker ga s svojimi (pre)drznimi idejami in zgoščenimi simbolnimi matricami nagovarjata bolj intenzivno kot druge stvari in pojavi v okolju. Obstajata pa v zvezi z njima še dve elementarni in za današnji čas osupljivi dejstvi, ki človeka enostavno povlečeta v refleksijo. In tema dvema dejstvoma je v celoti posvečena pričujoča knjiga.
Prvo teh dejstev je v tem, da doslej še ni bila odkrita nobena človeška grupacija in nobena človeška kultura, ki bi bila osnovana in bi funkcionirala brez vseh oblik umetnostnega in religioznega metabolizma. Celo če se – kot na primer v moderni dobi – tu in tam zgodi, da človek
umetnosti in religiji v svoji neobrzdani prometejski ambiciji na glavnih vratih civilizacije reče »Vozi!«, ju po logiki stvari skozi okna in druge odprtine nemudoma pokliče nazaj njegova podhranjena potreba po idealu in meri: pa naj bo to v obliki radikalne restitucije ali zgolj farsično–zgodovinske repeticije (new age, postmoderni trendovski artizem). In to kljub temu, da ne religioznih ne umetniških produktov ni mogoče neposredno uvrstiti v nobeno družbeno računovodstvo, tj. navkljub njihovi praktični nekoristnosti.
Drugo dejstvo pa je v tem, da že razmeroma hiter pregled fenomenologije, ki izvira iz kooperacije Muz in Meta˘zike, pokaže, da umetnost in religija le z roko v roki res učinkovito posežeta po kvintesenci duha. Ni treba drugega kot pomisliti na piramide, gotske katedrale ali na Le Corbusiera, na jamske slikarije, sikstinski strop ali na Chagalla, na Visoko pesem, Božansko komedijo ali Brate Karamazove, na Matejev pasijon, Misso solemnis in Messiaenovovega Svetega Frančiška …, da uvidimo, kako njuna kooperacija pleza prednostne smeri v kreativnosti,
razživeta tako v obliki kot v vsebini, nonšalantno prestopa ideološke pregrade in suvereno diktira tempo univerzalizmu in perenialnosti: kot veličastni klic divjine z one strani berlinskega zidu vsakdanjosti in časnosti, kot vbrizg hormona presežnosti v človekovo eksistencialno nepotešenost …
Na eni strani torej dejstvo, ki dokazuje, da je nekoristnost neobhodno potrebna, na drugi dejstvo, ki favorizira odvisnost nad neodvisnostjo, koprodukcijo nad produkcijo. In to v času pragmatizma, pro˘ta, emancipacije in avtonomije …
Knjigo, ki skuša otipati pulz omenjenima dejstvoma, se pravi vlogi umetnosti in religije v človeškem svetu in naravi njunega odnosa, sem oblikoval kot dvonadstropno zgradbo. Njen fundament in pritličje tvori razmislek o percepciji in proučevanju obeh fenomenov, prvo nadstropje refleksija o odnosu med umetnostjo in religijo nasploh, drugo nadstropje pa refleksija o odnosu med umetnostjo in religijo in concreto.

Umetnost-in-religijaodpri