Kadar prisluhnemo Prešernovi Zdravljici, ugotovimo, da je pravzaprav himnična hvalnica vrednotam (vince sladkό; Bog; slovenski svet; edinost, sreča, sprava itd.). To se zdi pomenljivo, saj je del te hvalnice izbran za slovensko himno, za hvalnico nacionalnih razsežnosti. Enako pomenljivo je, da za himno ni bila izbrana celotna pesnitev, se pravi vse vrednote, ki jih pesnik slavi, ampak samo tiste iz sedme kitice. Če pogledamo umetnost nasploh, ravno tako ugotovimo, da je celo na najnižjih ravneh stika z njo predvsem področje vrednotenja. Naj spomnim samo na znane laiške izjave tipa »zame je to umetnost, pa naj kdo reče, kar hoče« ali »zame to ni nikakršna umetnost«, ki so vse oblike mnenjskega vrednotenja. Tako kot ob vrednotah iz Zdravljice se tudi tukaj dogaja, da različni ljudje za vrednote nimajo istih stvari ali pa iste stvari preprosto različno vrednotijo.
Arhitekti kulturnega new agea menijo, da bi bilo temo vrednot danes najbolje pustiti pri miru, saj ne gre, da bi se človek opekel s tem, o čemer se ne razpravlja (de gustibus non est disputandum). Zanje so vrednote pač isto kot okusi, ti pa so različni, razen če jih generator družbenega konstruiranja naelektri z večinskim soglasjem in potem okusi spotiskom »večinske volje« trasirajo v svetu smeri sprejemljivega, verodostojnega ter naprednega. In si pri tem marsikaj domišljajo. Oporekajoči skeptiki zatrjujejo, da je eksodus vrednot iz biologije v sociologijo absolutno premedel za koordinate, na katere nas opominjajo besede »objektivnost«, »resnica« in »univerzalnost« s svojim povzdigujočim učinkom. Prepričani so, da nam kavalirski pojem soglasja ne pomaga zares skozi pustolovski vsakdan, ki ni le to, kar mislimo, da poznamo in želimo, ampak tudi nekaj sam po sebi. Toda: ali v svetu sploh obstaja takšna nosilnost, na katero bi se lahko oprlo človeško bitje, ne da bi mu bil za to takoj izstavljen račun v obliki nesamostojnosti in nesuverenosti?

Stvarnost-umetnost-vrednote-in-miodpri