Članek predstavlja nekatere vidike spoznanj o razsežnostih resničnosti
in resnice, kakor jih prikazuje literatura. Opira se na doktorsko disertacijo z naslovom
Resničnost in resnica v literaturi, v izbranih bibličnih besedilih in njihovi
literarni interpretaciji (487 strani), ki je bila sprejeta 23. junija 2015 na Teološki
fakulteti UL. Ob skupnih ugotovitvah literarnih kritikov, filozofov in teologov,
kakšne so temeljne značilnosti prikazov resničnosti in resnice v literaturi,
primerjava med bibličnimi in nebibličnimi besedili kaže, da se številna biblična
besedila odlikujejo z razširitvijo in poglobitvijo dojemanja sveta in življenja na
duhovne resničnosti. Dojemanje resničnosti in resnice v svetu človekove duhovnosti
sta specifično področje svetopisemskih literarnih predstavitev. Literatura
prikazuje življenje v vseh razsežnostih in razkriva, kako poteka, bi lahko
potekalo ali bi moralo potekati moralno življenje. Svetopisemska literatura sporoča
zgodovinsko resnico izkušnje razmerja med Stvarnikom in izvoljenim ljudstvom.
V odnosu do Boga resnica označuje kakovost božje narave ali volje, v
odnosu do ljudi resnica pomeni, živeti kot učenci Boga, ki je resnica. Človekova
resnicoljubnost se mora kazati v zvestobi do Boga in do človeka. Sodobna svetopisemska
kritika pomaga, da je možno polnejše branje besedila, s posebnim
poudarkom na kompleksni integraciji različnih sredstev komunikacije, kakor jo
srečujemo v večini literarnih del, in kaže možne poti do ponovne združitve svetnega
z religijsko kritično tradicijo.
Članek je objavljen na: http://www.teof.uni-lj.si/uploads/File/BV/BV2016/01/06-Irena%20Avsenik%20Nabergoj.pdf