Slikar Henri Matisse je zapisal, da je »vloga umetnika kot tudi znanstvenika v tem, da si izbere običajne resnice, ki bodo zanj postale nove …« (prim. Brejc 1984, 64). Ena takih resnic sveta, v katerem živimo, je tudi sakralna umestno, saj je s slikarskim, kiparskim, arhitekturnimi, literarnimi, dramskimi in glasbenimi deli, navdihnjenimi od ustvarjalnega genija, neizbrisno zaznamovala človeško kulturo. Še več, mogli bi jo celo prepoznati za najpristnejši izraz človekove istovetnosti. Sakralna umetnost – izraz nepotešljivega človekovega iskanja bližine presežnega, zaznamovanega z najdrznejšimi umetniškimi podvigi, je določala dinamiko in referenčni vrednostni okvir umetniškim snovanjem tudi na vseh področjih človekovega udejstvovanja. Težava ’običajnih resnic’ je v tem, da njihova ’aura’ aktualnosti, ne glede na njihov pomen za istovetnost kulture, katero sooblikuje, zaradi stalne vseprisotnosti kmalu zbledi v samoumevnost in zato tudi obrobnost ter z njo povezano brezbrižnost do dogajanj, ki takim resnicam dajejo brezčasno veljavo. Zavest o sakralni umetnosti kot ’konstantni’ resničnosti naše stvarnosti je kljub globoki krizi vrednot, v katero je zašla zahodna civilizacija, še vedno živa, čeprav je prej podobna tlečemu stenju kot svetlemu plamenu. Kaže se v različnih procesih; v širokem soglasju
o potrebi njenega varovanja, ki pogosto prerašča nacionalne in svetovnonazorske okvire in jo vključuje v dediščino sega človeštva pa tudi v velikih naporih in v vloženih finančnih sredstvih, usmerjenih v njeno ohranjanje. Na polju umetniškega ustvarjanja jo prepoznavamo v številnih
poskusih preslikave značilnih, sakralni umetnosti lastnih principov na področje profanega, v poskusih zanikanja ali vsaj relativiziranja njene istovetnosti ter v njej pogojene izvzetosti
iz sočasnih umetnostnih tokov in celo v prizadevanjih po njeni ’amputaciji’ iz človekove zavesti. Krščanska umetnost kot pomemben del sakralne umetnosti s prepoznavno istovetnostjo deli z njo svojo usodo. Njena drugačnost ali vsaj posebnost, utemeljena v krščanski teologiji, zožuje relativno ohlapno razumevanje in mnogopomensko rabo sakralnega v sodobnem umetniškem ustvarjanju ter stopnjuje takó odkrite simpatije do nje kot tudi povsem neprikrito nasprotovanje ali vsaj omalovaževanje njene smiselnosti.