Pred kratkim me je nekdo vprašal, zakaj vedno znova prosimo Svetega Duha, da naj pride, če pa apostol Pavel pravi, da smo njegov tempelj (1 Kor 6,19). Torej je že v nas. Zelo dobro vprašanje, kajti razodeva človeka, ki premišljuje in želi odkriti, zakaj smo vedno znova povabljeni k temu, da prosimo za Svetega Duha.
Ko smo bili krščeni, je v nas prišla moč Svetega Duha. Pri birmi smo bili deležni polnega izlitja Svetega Duha. Birmovalec nam je z besedami »Prejmi potrditev – dar Svetega Duha« zagotovil njegovo navzočnost v nas Nebeški Oče nam je dal po Kristusu Tolažnika, Duha resnice, da bo ostal pri nas in v nas vekomaj (Jn 14,16-17).
Če smo torej krščeni in birmani, je Sveti Duh gotovo v nas. Če ga še vedno prosimo, da naj pride v nas, ker ne moremo verjeti, da je v nas, ga pravzaprav »žalostimo«. Predstavljamo si, kako bi se počutili, če bi nam nekdo, ki nas je povabil, naj vstopimo v njegovo hišo, potem, ko smo že vstopili, nenehno govoril »pridite, pridite« in bi nas sploh ne opazil, da smo že vstopili. Vedimo, da navzočnost Svetega Duha ni odvisna od naših občutkov. On je v nas in želi v nas delovati. Želi, da smo tudi mi z njim in mu dopustimo, da sme biti v nas dejavno navzoč v vsem, kar smo in kar imamo. Tukaj pa se začne težava. Ker smo svobodni, on ne more biti na takšen način navzoč, če mu vedno znova ne damo našega dovoljenja. Zato je naša prošnja, da naj pride v nas, pravzaprav naše dovoljenje, da sme resnično biti v nas in delovati na svoj način v nas in po nas.
Kako torej moliti k Svetemu Duhu?
Apostol Pavel nam naroča: »V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.« (1 Tes 5,18) Z zahvaljevanjem namreč priznavamo, da je tisto, česar smo bili deležni, dar, zastonjski dar Božje milosti. Tega nismo bili deležni slučajno. Priznamo tudi, da ne jemljemo tega kot nekaj samoumevnega. Ko se torej zahvaljujemo za Svetega Duha ter ga slavimo in poveličujemo, mu na poseben način dajemo dovoljenje, da je lahko v nas. S tem tudi izpovedujemo vero vanj in se odpiramo njegovi dejavni navzočnosti v globinah srca, v naši skriti kamrici, v vseh naših čutenjih, čutih, željah, mislih, besedah in dejanjih.
Kako oblikovati binkoštno devetdnevnico?
Bodimo pogostno zavestno s Svetim Duhom, kajti tako mu dopuščamo, da more biti vedno bolj dejavno navzoč v nas in med nami. Izberimo tisto, kar zmoremo sredi vsakdanjih obveznosti in tempa vsakdanjega življenja. Bolje je manj, kot več. Ne mislimo, da bomo uslišani zaradi mnogih besed (Mt 6,7). Umaknimo se v skrito kamrico srca in bodimo z njim, v molku in poslušanju, ali na način, ki nam pomaga, da smo zbrani v njem in z njim. Predlagam nekaj možnosti, nekatere opisane na spletnem Blogu. Bodimo ustvarjalni, saj ljubezen je iznajdljiva.
1. Bodimo s Svetim Duhom ob molitvenem premišljevanju Božje besede, ki nam jo podarja liturgija v času binkoštne devetdnevnice, in se vsak dan udeležujmo evharistične daritve, če je mogoče.
3. Bodimo s Svetim Duhom, skupaj z Božjo Materjo Marijo in z vso Cerkvijo, v molitvi desetke rožnega venca, ki je Svetega Duha poslal.
4. Bodimo s Svetim Duhom v njegovi molitvi v nas: »Aba, Oče!« (Rim 8,15)
5. Bodimo s Sveti Duhom v moliti v ritmu dihanja ob besedilu molitve Pridi Sveti Duh ali njegovi himni O pridi, Stvarnik, Sveti Duh (molitev je napisana na koncu sestavka!).
6. Kdor nima časa, da se za več časa ustavi za eno izmed predlaganih molitev, se lahko enkrat ali večkrat preko dneva ustavi vsaj za eno minuto in zavestno izpove vero v Svetega Duha s svojimi besedami ali s temi: “Verujem vate, Sveti Duh. Verujem, da si v meni. Prosim te, deluj v meni z vso svojo močjo, uči me in vodi. Spominjaj me vsega, kar je Jezus učil in delal, ter mi pomagaj, da bom zmogel živeti in ljubiti na njegov način. Amen.”
7. Sredi vsakdanjih opravil lahko tudi preprosto v ritmu dihanja ali “litanijsko” slavim in častim Svetega Duha v sebi in drugih: “Slavim in poveličujem te, Sveti Duh.” Lahko tudi na svoj način oblikujem besede zahvaljevanja in slavljenja Svetega Duha.
Ivan Platovnjak DJ
Ljubljana, 21. 5. 2020
Živeti s Svetim Duhom
V zadnjem letu me nagovarja odlomek iz Apostolskih del, ki pripoveduje o srečanju med apostolom Pavlom in Kristusovimi učenci v Efezu. Vprašal jih je: »Ali ste prejeli Svetega Duha, ko ste postali verni?« »Saj še slišali nismo, da je Sveti Duh,« so mu odvrnili (Apd 19,1-2). Kako pa bi mi odgovorili na to Pavlovo vprašanje? Verjetno bi pritrdili, da smo ga prejeli, saj smo bili krščeni in birmani. Vendar, kako bi odgovorili na vprašanja: Kdo je Sveti Duh za nas osebno? Kakšno vlogo ima v našem življenju? Kako živimo z njim oz. kako lahko sploh vemo, da živimo z njim? Ali je nujno potreben za naše krščansko življenje, za naše duhovno življenje? (Celotno besedilo – ODPRI)
O pridi, Stvarnik, Sveti Duh,
obišči nas, ki tvoji smo,
napolni s svojo milostjo
srce po tebi ustvarjeno.
Ime je tvoje Tolažnik
in dar Boga Najvišjega,
ljubezen, ogenj, živi vir,
posvečevalec vseh stvari.
Sedmero ti darov deliš,
desnice prst Očetove,
obljubil tebe Oče je,
zgovorna moč apostolov.
Razsvetli z lučjo nam razum,
ljubezen v naša srca vlij,
v telesni bedi nas krepčaj,
v slabosti vsaki moč nam daj.
Odženi proč sovražnika
in daj nam stanoviten mir,
pred nami hodi, vodi nas
in zla nas varuj vsakega.
Po tebi naj spoznavamo
Očeta in Sina Božjega,
in v tebe trdno verujemo,
ki izhajaš večno iz obeh. Amen.