Rodil sem se v krščanski družini, kjer so me od malega učili moliti. Predvsem je bila to molitev govorjenja Bogu v prošnjah, občasno tudi v zahvalah. Čeprav sem kmalu slišal, da je molitev pogovor z Bogom, sem imel vedno težave, kako slišati Boga, da bi mu lahko odgovoril. Kako se torej pogovarjati z Bogom, če je na njegovi strani molk. Šele v zadnjih letih sem odkril, da je za molitev bistveno, da sem z Bogom in ga poslušam, kajti le tako se bom lahko naučil njegovega jezika in ga slišal. Šele takrat bo lahko moja molitev postala odgovor na to, kar mi govori, sporoča.
V pričujočem besedilu želim z vami deliti pot, kako biti z Bogom in ga poslušati, da ga bomo lahko slišali in zaživeli z njim še globlji osebni in skupnostni odnos. Menim, da je sedanji čas epidemije čas milosti, ko smo lahko zaradi različnih »karanten«, v katerih moramo biti, še bolj z Bogom v molku in poslušanju.
Naš Bog je Bog, ki je z nami. Jezus je po svojem vstajenju pred vrnitvijo k Očetu obljubil, da bo z nami do konca sveta (Mt 28,20). Kako je z nami? Gotovo po vsem, kar obstaja, saj je vse delo njegovih rok , in po vsem, kar je, se nam on sam daje. Na poseben način je z nami po zakramentih in Božji besedi. Psalmist nas v 117 psalmu spodbuja k njenemu premišljevanju. V Besedi srečamo živega Boga, ki nam govori tukaj in sedaj.
Žal se večkrat niti ne zavedamo, da nam Bog govori. Občutek imamo, da bolj poslušamo sami sebe, svoje misli in želje ne pa živega Boga. Ko želimo namreč poslušati, naenkrat nastane tišina. Zdi se nam, da se ničesar ne dogaja. To nas zmede, zato začnemo sami razmišljati in govoriti Ne vzamemo si dovolj časa, da bi ga samo poslušali. Prav zato se je potrebno najprej obrniti na Boga s ponižno prošnjo za dar Svetega Duha, da bi mogli verovati, da želi biti z nami in nam spregovoriti po svoji besedi. Če želimo slišati Boga, njegovo govorico, poskusimo biti vsak dan vsaj 15 do 30 minut sami z Bogom. Potrudimo se, da si zagotovimo prostor in čas za to. Bog si resnično želi biti sam z vsakim od nas in komunicirati z nami. Če si to tudi mi želimo, potem so nam lahko v pomoč naslednje izbire.
- Izberemo odlomek Božje besede
Pred začetkom molitve izberimo kratek odlomek s 5 do 10 vrstic iz Svetega pisma. Lahko izberemo besedilo , ki ustreza našemu razpoloženju in potrebam ali pa iz dnevne Božje besede, ki ga nudi liturgično leto. - Izberemo prostor in čas
Poiščimo zaseben prostor, kjer bomo sami z Bogom. To je pomembno, da bomo lahko čisto svobodni, spontani in pristni. Morda se želimo uleči na tla, dvigniti roke, na glas prebirati Božjo besedo, zapeti, kričati, jokati, se smejati …. Kakor koli se odzovemo na navzočnost Boga in njegovo besedo, je prav. Tudi Jezus sam nas spodbuja k temu, ko pravi: »Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem …« (Mt 6,6) Prav tako je pomembno, da si že vnaprej določimo, koliko časa si bomo vzeli za molitev. Naj bo to od 15 do 30 minut in potem vztrajajmo v njem, čeprav se nam bo morda zdelo, da tratimo čas. - Izberemo držo
Na začetku zasebne molitve si vzemimo čas in se mirno poravnamo. Molimo kot moški ali ženska, ne kot breztelesni razum ali duh. Molimo lahko le s svojim telesom. Prav je, da se zavemo, kakšna drža nam v danem trenutku najbolj pomaga, da smo lahko dalj časa z Bogom. Nam pomaga klečanje? Torej pokleknimo. Se počutimo bolj odprti za Božjo navzočnost, ko sedimo? Potem sedimo. Morda nam bolj ustreza ležanje, torej lezimo. Se lažje zberemo, ko hodimo, torej začnimo hoditi. Poskušajmo z različnimi položaji telesa, dokler ne najdemo tistega , ki nam najbolj pomaga odgovoriti na Božjo navzočnost. Potem dalj časa vztrajamo v njem. Na primer ležati na postelji ali sedeti v udobnem stolu, z rokami na naslonjalu ali v naročju z dlanmi navzgor. Morda stojimo (naslonjeni na nekaj),lahko sedemo za mizo z naslonjenimi rokami ali klečimo
z iztegnjenimi rokami itd. Različne drže ustrezajo našemu različnemu razpoloženju in potrebam. Naučimo se poslušati telo, njegovi želji in zmožnosti, da je odprto za Božjo navzočnost in njegovo delovanje. - Izberemo zavedanje Božje navzočnosti
V miru in molku se zavejmo, da je Bog resnično navzoč, saj »v njem živimo, se gibljemo in smo«. On je Emanuel, Bog z nami. Od vseh strani nas obdaja in v nas prebiva V veri, ki jo zmoremo, si lahko rečemo: »Moj Gospod in moj Bog. Verujem, da si z mano, da me obdajaš, da si v meni po svojem Duhu. Hvala, ker živiš v meni, ker me ljubiš in se me veseliš. Hvala ti, da si me izvolil za svojega prijatelja. Hvala ti, da želiš vse deliti z mano.« To lahko traja kratko časa, vendar je treba to vedno narediti. Ne smemo hiteti s tem delom svoje molitve. Morda bomo začutili, da bi radi rekli Bogu: »Hvala, tudi jaz te imam rad.« V teh trenutkih zavedanja Božje navzočnosti se bo morda zgodil poseben dialog z Bogom, ki ga bomo zaznavali kot globok občutek njegove navzočnosti. Če se to zgodi, potem preprosto ostajamo v tem, dokler ne zbledi, kot priporoča tudi sv. Ignacij v svojih duhovnih vajah (Duhovne vaje 2). Ne oddaljimo se od njega ali hitimo izgovarjati besede zahvale, slavljenja ali prošnje. Nagnjeni smo k »motenju« naše molitve s mnogimi besedami. Morda bo preprosto ponavljanje v ritmu dihanja »Moj Gospod in moj Bog« ali »Aba, Oče« ali »Vate zaupam« čisto dovolj. Ko zbledi ta globok občutek, nadaljujmo s poslušanjem Božje besede v zavedanju njegove navzočnosti. - Izberemo poslušanje Božje besede
Morda nam ne bo preostalo več časa za branje izbranega odlomka (minil je namreč čas, ki smo ga izbrali za molitev). Če se to zgodi, je tudi prav. Končno je najpomembneje, da smo z Bogom, ki nas je v Jezusu izbral, da bi bili z njim Ko pa se poskušamo na hvaležen, ljubeč in ljubezenski način odzvati na Božjo navzočnost, a se nam zdi, da se nič ne zgodi in se počutimo suhe in zapuščene, se ne vznemirjajmo. To ni neuspeh ali da nam Bog ne želi ničesar povedati. Morda nas prav po tem našem občutku njegove nenavzočnosti vabi, da ga poslušamo, kaj nam govori v Svetem pismu. Vedno imejmo pri roki Sveto pismo, ko smo v molitvi. V miru in zaupanju v Boga, ki želi govoriti z vsakim izmed nas, in s prošnjo za dar Svetega Duha odprimo besedilo, ki smo ga izbrali. Dajmo Bogu priložnost, da nam spregovori, saj je Sveto pismo živa beseda živega Boga. Poslušajmo ga z vsem srcem in vso močjo, ki nam jo daje po svojem Svetem Duhu. Pomembneje je preprosto poslušati Boga kot pa mu govoriti. Zelo počasi, z globoko pozornostjo, šepetaje ali glasno preberimo (ne tiho) Božjo besedo. Začasno se ustavimo med stavki, da se odmev in pomen besed lahko potopi v nas kot mehki dež v žejno zemljo. Če se prebudi želja, da bi ponavljali besedo ali besedno zvezo, to preprosto naredimo. Ko preberemo odlomek, se vrnimo in ga znova poslušajmo. Ne naveličajmo se.
Zakaj šepetati ali naglas prebirati besede Svetega pisma? Ker glas še bolj pritegne pozornost naših zunanjih in notranjih čutov. Ko nekaj beremo v tišini, se hitreje zgodi, da se naše oči osredotočijo zgolj na besede, toda naša celostna pozornost in domišljija (zmožnost predstavljati si) ostajata daleč stran. Takšen način molitve nam želi omogočiti izkušnjo poslušanja Boga. Poslušajmo ga od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki smo jih slišali, od znotraj misli, občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Glejmo Jezusa in druge osebe v odlomku. Glejmo, kako nam Božja beseda razodeva Boga Očeta ali Sina ali Svetega Duha ter nas in druge v njem.
Ne poskušajmo na vsak način najti (globok) pomen prebranega odlomka ali pomembnih zaključkov in smernic za naprej. Vse to »moti« našo molitev. Bodimo zadovoljni, če bomo zmogli preprosto in odkrito poslušati tako kot otrok, ki spleza v očetovo naročje in posluša zgodbo. To, kar slišimo na takšen način, se najgloblje vtre v našo notranjost in nas oblikuje, ne da bi se prav zavedali. Bodimo podobni Mariji, ki tudi ni vsega razumela, toda vse je ohranila v svojem srcu (Lk 2,19).
Ko mine izbrani čas za molitev, se zahvalimo Bogu, da je bil z nami in da nam je govoril. Zavedajmo se, da živi v nas in je z nami. On želi biti z nami v vsem in po vsem. Vprašanje je, ali želimo biti mi z njim. Z molitvijo smo mu z vsem bitjem povedali, da želimo biti z njim. In to je najpomembneje. Končajmo pa z molitvijo očenaša ali pa samo Slava Očetu. - Izberemo refleksijo in pisanje duhovnega dnevnika
Sedaj lahko vstanemo in se v miru malo sprehodimo, če je možno. Napravimo refleksijo. To je čas, ko ozavestimo in ubesedimo to, kaj se je v nas dogajalo in zgodilo v času molitve. Pri tem nam lahko pomagajo naslednja vprašanja: Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli smo zaznali v sebi? Kam nas je to vodilo? Kakšnega Boga smo doživljali? Kakšen je bil naš odnos do njega in njegov do nas? Kako smo zaključili molitev? Kaj smo prejeli po molitvi za svoje vsakdanje življenje?
Zelo koristno je, da si na koncu zapišemo to, kar nam je bilo darovano. Zapišemo si tudi, kakšne težave smo imeli. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do nas in našega do njega. Lahko nam pomagajo tudi pri tem, da najdemo primernejši način molitve. Potem se za vse zahvalimo troedinemu Bogu.
Sklep
To so predlogi, kako lahko dovolimo Bogu, da nam govori, da se nam razodeva. Poskusimo biti z njim na ta način. Okusimo in se prepričajmo sami, ali resnično deluje, kar je bilo rečeno. Na ta način lahko pridemo do globoke izkušnje Boga, njegove navzočnosti v svojem življenju, njegovega delovanja v nas in med nami. Obstaja veliko čutenj, ki opisujejo to izkustvo Boga: tolažba, mir, veselje in občutek večje vere, upanja in ljubezni. To podarja Bog.Na ta način izraža svojo navzočnost in ljubezen do nas. Zakaj torej tega ne počne pogosteje, če nas tako zelo ljubi? Eden od razlogov je, da nam tega ne more pokazati, če mu ne dovolimo, se ne naučimo prepoznavati njegove govorice. Pušča nam svobodo. Ne vsiljuje se, tako kot se ni vsiljeval emavškima učencema. Želi, da bi ga slišali, toda ne more nas prisiliti. Zato je pogosto vabil: »Kdor ima ušesa, naj posluša.« Prav zaradi tega je mnogim ozdravil ušesa in oči, da bi mogli slišati in videti, Do tega izkustva ne moremo priti zgolj z razumom ali našo voljo, temveč je to popolnoma zastonjski dar, nekaj, česar ne moremo sami narediti, si pridobiti, zaslužiti, izsiliti. Lahko se samo razpoložimo in preprosto sprejmemo, kar nam je dano, dopustimo, da se zgodi Lahko smo samo globoko hvaležni in ponižno rečemo: »Zakaj jaz? Tega si ne zaslužim. Sem pa zelo hvaležen.« To je duhovno izkustvo, mistična izkušnja.To se zgodi najpogosteje zelo tiho, mirno. To je preprosta notranja gotovost, da je Bog z nami in da nas ljubi. Vsakdo to doživlja na svojstven način.
Pomembno je, da ne iščemo duhovna izkustva, temveč Boga in si predvsem želimo biti z njim. Če nam podari izkustvo svoje navzočnosti, to hvaležno sprejmemo, če ne, pa smo tudi s tem zadovoljni. Potrebno je ohranjati čisto svobodo, nenavezanost na naša doživljanja. Če vsak dan zavestno namenimo vsaj do pol ure časa za osebno molitev, nam bo to omogočilo, da bomo hitreje našli Boga povsod, v vseh ljudeh in vseh stvareh. Ko nas vse povezuje z Bogom, postaja vse tudi naša molitev: smo z njim in živimo v njegovem Duhu, na njegov način.
Vsi smo lahko na ta način »molitveni«. Bog želi, da smo takšni in hrepeni, da bi bil z nami in po nas navzoč sredi tega sveta. Če odgovorimo na to njegovo željo, bo vsak izmed nas postal molitven na zelo edinstven način, kot je tudi Božja ljubezen do vsakega izmed nas edinstvena.
p. Ivan Platovnjak DJ
Ljubljana, 8. 4. 2020