Dihanje je eno najpomembnejših dogajanj v telesu. Je močno povezano z duševnimi razpoloženji: drugače dihamo, kadar smo napeti, nervozni, prestrašeni, drugače, če smo sproščeni, mirni in zaupljivi. V prvem primeru je dihanje »visoko«, površinsko in sunkovito, dušeče, v drugem pa globinsko, mirno in osvobajajoče. Tudi človekova podzavest vpliva na potek dihanja. Preprosto zavedanje samega dihanja nam more zelo pomagati ne samo, da se umirimo, temveč tudi, da moremo globlje in pristneje moliti: nas zbira, poglablja in vodi v notranjost telesa ter nas že s svojim simboličnim pomenom odpira Bogu.
Namen: Umiritev in priprava na vstop v molitev. To ni vaja dihanja, ampak vaja zavedanja in vstopanja v Božjo navzočnost.
Čas: Od 10 do 30 minut.
Prostor: V prostoru ali pa zunaj. Priporočljiv je miren prostor.
Potek vaje:
– Sproščeno se usedem. Najbolje je, da se naslonim na naslonjalo in da sedim zravnano, z obema nogama na tleh. Roke so na kolenih. Zaprem ali priprem oči.
– Najprej poskušam v nekaj minutah razbrati občutke na različnih delih telesa.
– Zdaj se poskušam osredotočiti na dihanje. Zavem se zraka, ki vstopa in izstopa skozi nosnice. Če lažje diham skozi usta, potem se poskušam zavedati vstopa in izstopa zraka skozi
usta.
– Ne kontroliram dihanja. Ne poskušam ga poglobiti, ker to ni vaja dihanja, ampak vaja zavedanja. Če diham plitvo, tako diham še naprej. Ne posegam v dihanje in ga ne pospešujem. Samo opazujem ga. Vsakokrat, ko se raztresem, se ponovno vrnem k svojemu opazovanju. Zelo mi lahko pomaga, če se odločim, da ne bom izpustil iz zavedanja niti enega diha.
– Vajo opravljam kar nekaj minut (vsaj 5 minut).
– Ko se vedno bolj zavedam dihanja, se poskušam zavedati, kako je zrak, ki ga vdihavam, prežet z Božjo močjo in navzočnostjo, z Božjim Duhom … Vsakič, ko napolnim svoja pljuča z zrakom, jih napolnim tudi z Božjo navzočnostjo. »V njem živimo, se gibljemo in smo«, pravi apostol Pavel. Opazujem, kaj čutim, ko se zavem njegove navzočnosti v zraku, ki ga vdihavam in izdihavam. Ob tem lahko oblikujem tudi molitev: »Gospod, v tebi je vir življenja.« (Če želim, lahko tukaj počasi zaključim vajo, lahko pa še nadaljujem!)
– Zdaj napravim korak naprej. Z vsakim vdihom – ne z besedo – poskušam izraziti hrepenenje po Bogu: »Moj Bog, hrepenim po tebi!« To poskušam izraziti z globokim vdihovanjem, s poglobitvijo vdihov.
– Za tem poskušam z izdihom izraziti drugo držo: zaupanje in izročitev. Brez besed, le z načinom izdihavanja, mu rečem: »Moj Bog, popolnoma se ti izročam!« Vsakokrat, ko izdihnem, poskušam začutiti, kako se v celoti predajam v Božje roke. (Če se utrudim, se vrnem k začetku vaje in samo mirno počivam v Duhu, v katerem diham, ga vdihavam in izdihavam.)
– Kdor želi, lahko z dihanjem (izdihom ali vdihom) izrazi še druge drže do Boga: ljubezen, bližino, adoracijo (češčenje), hvaležnost itd.
– Počasi zaključim vajo in se Bogu zahvalim za vse, kar mi je bilo darovano, ter končam s kratko molitvijo. Odprem oči in narahlo premaknem svoje ude …
Refleksija.
p. Ivan Platovnjak in p. Jože Roblek
Objavljeno v: Platovnjak, Ivan, in Jože Roblek. 2005. Moliti s telesom, dušo in duhom. Ljubljana: Župnijski
zavod Dravlje.