Ko je Jezus Kristus tretji dan po smrti na križu vstal od mrtvih in se prikazal svojim učencem, so bile njegove prve besede »Mir vam bodi.« (Lk 24,36; Jn 20,19) Ta njegov pozdrav ga razodeva kot tistega, ki nam prinaša mir, po katerem vsak človek hrepeni, toda nihče ga ne more sam doseči, kajti ne more ga dati svet, temveč le Bog (Jn 14,27). Ta mir ne pride pogosto kar čudežno k nam, temveč je najpogosteje sad našega sodelovanja z Bogom. Kot naš Stvarnik nam je podaril telo, da bi nam po njem daroval vse, kar potrebujemo za polnost življenja. Poklicani smo, da sprejmemo svoje telo z ganjenostjo in hvaležno spoštljivostjo, kajti po njem nam želi naš Oče in Stvarnik razodeti svojo zastonjsko ljubezen. Tako kot se lahko ob pticah neba in lilijah na polju poučimo o Očetu in njegovi skrbi za nas (Mt 6,25-34), tako se lahko tudi ob svojem telesu in vseh njegovih potrebah in zmožnostih. Glejmo na svoje telo kot mesto, kjer se lahko srečamo in zedinjamo z Bogom, postajamo eno z njim, kakor je bil Jezus Kristus eno z Očetom kot pravi človek in pravi Bog. In bolj ko celostno zaživimo s svojim telesom v Kristusovem Duhu, bolj nam bo dan mir, ki nam ga on želi dati vedno znova kot sad sodelovanja z njim.
