Se počutite na tleh, ste obtičali ali pa ste na koncu z vašimi življenjskimi močmi?
Najbrž bo večina vseh nas, ki žalujemo, temu pritrdila.
Vsi se v času življenja lahko soočimo z vprašanjem, kako preživeti, in iščemo odgovore in dejanja, ki bi znova vzpostavila v nas ravnotežje po izgubi. Za nekatere to pomeni, da za vzpostavitev ravnotežja poiščejo terapevta. Spet drugi poiščejo novo službo ali pa se preselijo v nov kraj. Nekaterim je v pomoč tudi molitev, branje Božje besede, obhajanje svete maše, branje duhovnih knjig itd. Za nekatere posameznike pa je njihova osebnostna rast v žalovanju povezana z umetnostjo.
Veliko poti je, kjer lahko umetnost povežemo z duhovno ali emocionalno rastjo. Te vključujejo risanje, slikanje, poslušanje glasbe ali izrazni ples. Vse te metode so odlično sredstvo za umetnike. Vendarle obstajajo tudi poti, ki žalujočim pomagajo, da se izkopljemo iz težavnih življenjskih položajev, ki ne zahtevajo od nas nobenih posebno izrednih umetniških talentov.
Ena takšnih poti za ljudi v težkih življenjskih položajih je pisanje. Ni potrebno, da ste uveljavljeni pisatelj, pravzaprav sploh ni potrebno, da ste pisatelj, da bi vam pisanje pomagalo. Vse, kar potrebujete, je papir, pisalo in motivacija za pisanje.
POMEN PISANJA, KO ŽALUJEMO
Pisanje žalujočih je pisanje ljudi, ki so izgubili ljubljeno osebo.
Lahko je individualno prilagojeno ali pa skupinsko. Je tudi enostavno dostopno. Takšen način je lahko dodan vsej drugi terapevtski pomoči posameznikom.
Pisanje lahko poveča osebnostno rast, izboljša posameznikovo kreativno izražanje in vnese občutek opolnomočenja posameznikovega življenja.
Čeprav se nam zdi, da gre za nekaj podobnega kot pisanje dnevnika, gre še za nekaj več.
Pisanje, ko žalujemo, se od pisanja dnevnika, ki ga sicer žalujoči lahko piše, razlikuje v treh glavnih vidikih:
• Pri pisanju dnevnika gre običajno za svobodno obliko, v kateri pisec piše o tistem, kar mu pade na pamet, medtem ko je pisanje, ko žalujemo, bolj usmerjeno.
• Pisanje dnevnika v večini primerov sloni na namenskem in sistematičnem spremljanju in zapisovanju dogodkov, medtem ko je pisanje v žalovanju usmerjeno na naše razmišljanje, analiziranje dogodkov, misli in občutij, kot jih doživljamo.
Obstaja še ena, velika razlika med obema, in to je razlika v njunih učinkih.
KAKŠNE SO PREDNOSTI PISANJA, KO ŽALUJEMO?
Pisanje dnevnika je v veliko pomoč, saj pomaga pri izboljšanju spomina ali pa samo pri sproščanju po koncu dolgega in napornega dneva. To ni nepomembno, vendar pa možni sadovi pisanja, ko žalujemo, segajo globlje in dlje kot dnevnik.
Posamezniki, ki so se soočili s travmatičnimi ali izjemno težkimi dogodki, imajo od terapevtskega pisanja izjemno velik učinek. Raziskava je pokazala, da so posamezniki s travmatično izkušnjo, ki so v raziskavi o njej pisali štiri dni zaporedoma po petnajst minut, dosegli boljše zdravstveno stanje že po štirih tednih od tistih, ki tega niso počeli (Baikie in Wilhelm 2005).
Tudi raziskava iz leta 1999, ki je zajemala nekaj več kot 100 bolnikov z astmo in revmatoidnem artritisom, je prišla do podobnih zaključkov. Bolniki, ki so pisali o najzahtevnejših okoliščinah v njihovih življenjih, so dosegli boljše rezultate zdravstvenega stanja (Smyth, Stone, Hurewitz in Kaell 1999).
Novejša raziskava iz leta 2002 je prišla do rezultatov, ki razkrivajo, da neposredno pisanje izboljšuje delovanje imunskega sistema in da so učinki na zdravje povezani tudi s tem, ali s pisanjem nadaljujemo (Murray 2002).
Redno terapevtsko pisanje lahko pomaga tistim, ki pišejo, poiskati pomen njihovih izkušenj in jim pomaga, da lahko na svoje najtežje in boleče izkušnje pogledajo tudi z drugačnega zornega kota (Murray 2002). Ravno tako lahko takšna pot vodi do dragocenih uvidov tega, o čemer pišejo, o samem sebi, o okolju, v katerem je posameznik. Brez takšne osredotočenosti bi posameznik zelo težko prišel do vsega tega (Tartakovsky 2015).
Terapija s pisanjem se je izkazala za zelo učinkovito v različnih človeških stanjih, kot je tudi žalovanje in izguba (Farooqui 2016).
NAPOTKI ZA PISANJE
• Poimenujemo to, o čemer bomo pisali.
• Zaprimo oči, nekajkrat vdihnimo in izdihnimo in se osredotočimo.
• Če verujemo, prosimo tudi za milost Svetega Duha, naj nas vodi pri osredotočenju, nas on spominja in pomaga, da bomo mogli čim bolje zaznavati svoje misli in občutja in jih tudi ubesediti.
• Preučimo svoje misli in občutke ter začnimo pisati.
• Pišimo nepretrgoma od 5 do 15 minut.
• Ko končamo, preberimo to, kar smo napisali, in napišimo o tem kratko refleksijo (en do dva stavka).
• Če verujemo, se tudi Bogu zahvalimo za to, kar nam je uspelo napisati.
Ko pišemo, imejmo v mislih tudi naslednje:
• Če napišemo samo nekaj besed ali pa če popišemo več strani naenkrat, je oboje sprejemljivo. Pišimo v nam lastnem tempu.
• Ne razmišljajmo preveč, o čem bomo pisali; usmerimo se v odločitev, da si bomo za pisanje vzeli čas in da bomo temu namenili svojo pozornost.
• Ne obremenjujmo se s tem, kako dobro pišemo – pomembno je, da ima napisano smisel za nas.
• Pišimo zase – kot da tega ne bo nihče bral. To nas bo obvarovalo, da ne bi pisali pristno, iskreno (Howes 2011).
• Če smo verni, nam je lahko v pomoč zavedanje, da smo v Božji navzočnosti in v prošnji k Svetemu Duhu, da nas navdihuje in vodi pri pisanju.
Maja Ožbolt
Literatura: Courtney Ackerman. 2019. Writing Therapy: Using A Pen and Paper to Enhance Personal Growth. 20.11. Https://positivepsychology.com/writing-therapy/ (28.01.2020).