Ko se nam zgodi krivica, je povsem naravno, da nas to notranje prizadene, da nas zaboli. To je podobno, kot če se npr. ranimo z nožem ali se udarimo itd. Ne bi bilo naravno, če bi ničesar ne čutili. Če je koža zdrava, potem zelo hitro začutimo bolečine. Če ne bi čutili bolečine, potem bi to pokazalo, da naša koža ni zdrava. Če smo torej duševno zdravi, je povsem normalno, da odreagira na krivico in da ob tem začutimo najrazličnejša čustva, kot so npr.: jeza, razočaranje, žalost, prizadetost, strah, negotovost, sovraštvo, (samo)pomilovanje, zagrenjenost, maščevanje … Teh čustev je lahko zelo veliko in večkrat se jih niti ne zavedamo in si jih niti ne ubesedimo. Če ravnamo tako, jih potisnemo v podzavest. Tako imajo potem še večjo moč nad nami, saj jih ne moremo kontrolirati in usmerjati.
Psihološki vidik
S psihološkega vidika nam lahko ta čustva, v kolikor zavračamo odpuščanje, zagrenijo življenje, še posebej če prevlada v nas želja po maščevanju. Iskanje možnosti, kako bi se maščevali, ohranja v nas stalen spomin na to, kar se je zgodilo, in tudi neprestano odprto rano, ki nam je bila zadana. Zapre nas v same sebe, v preteklost, in nas zveže z občutkom zamere, ki začne prevladovati, in nas napravi odvisne od njega in želje po maščevanju. Včasih se to spremeni tudi v stalne nočne more. Na ta način postanemo popolnoma nesvobodni in sami sebe obsodimo na počasno smrt. Stari orientalski pregovor pravi: »Če iščeš maščevanje, moraš izkopati dva grobova: enega za drugega in enega zase.« (Mifsud 2009, 106−107)
Zato je s psihološkega vidika odpuščanje drugim predvsem največji dar nam samim. S tem se osvobodimo vsega tistega, s čimer nas lahko neodpuščanje postopoma uniči. Torej, kdor ima rad sebe in si želi dobro, bo naredil vse, kar je mogoče, da bo lahko drugim odpustil.
Verski vidik
Iz verskega vidika pa je razlog za odpuščanje v zavedanju, da tudi sami živimo samo zaradi tega, ker smo vedno znova deležni brezpogojnega Božjega odpuščanja. Izkustvo zastonjskega odpuščanja nas usposobi, da se lahko odločimo za odpuščanje in se odpremo Božjemu daru odpuščanja (Ef 4,32; Kol 3,13). Če se tega ne zavedamo, pademo še v večje stiske (Mt 18, 21−35).
Še posebej pa je pomembno, da se zavedamo, da je za odpuščanje drugim potrebno najprej odpustiti sebi. To pomeni, da smo sposobni sprejeti samega sebe z vsem, kar smo (naše dobre in slabe strani, naše sposobnosti in nesposobnosti) in kar se je zgodilo v našem življenju. To nam s psihološkega vidika pomaga, da lahko gremo naprej in presežemo vse, kar nas hoče zapreti v samega sebe in pred drugimi.
Največja ovira
Največja ovira odpuščanju samemu sebi je pogosto perfekcionizem. Takšen človek se podzavestno zapre pred tem, da bi sprejel svoje človeške omejenosti. Ne more sprejeti dejstva, da je ustvarjen, da njegove želje ne morejo biti nikoli povsem potešene z ničemer na tem svetu, temveč le v Bogu. Ne more verjeti, da Bog ne zahteva od njega tiste popolnosti, ki jo ima pred očmi. Ne more sprejeti, da je že Božja podoba in da Bog želi samo to, da bi sprejel sebe kot Božjega otroka, ki lahko živi polnost življenja le v tesni povezanosti z njim kot mladika s trto. Bog ne zahteva od njega, da bi bil trta (Jn 15).
Toda takšen človek se zapre v svoj model popolnosti in s tem tudi pred drugimi ljudmi in tudi pred Bogom. Zapre se v svoj super-ego in vedno znova pada v velike občutke krivde in samo-zaničevanja, ker ne more odgovoriti na njegove zahteve. Počasi ga vedno bolj paralizira sram in samo-obtoževanje ter občutek, da je slab.
Sprejemanje samega sebe
Resnično sprejemanje samega sebe je temeljno za vero in duhovno življenje. Beg od Boga se začenja z begom od sebe. Kdor zavrne samega sebe, z lahkoto zavrne tudi Boga (Mifsud 2009, 107). Kdor je stalno nezadovoljen s samim seboj in svojimi dejanji, zelo težko najde vrednost svojega življenja. Ne zmore se videti kot Božji dar in odgovoriti nanj s hvaležnostjo. Perfekcionist podzavestno zavrača, da ga Bog brezpogojno sprejema. Zelo težko doživlja svoje življenje kot dar, ker je prepričan, da je vse sad le njegovega prizadevanja in uspehov. Zelo enostavno pade v greh farizejev, ki mislijo, da si zaslužijo Božjo milost. Takšna oseba verjame, da mora biti odrešenje zasluženo skozi dobra dela in da ni enostavno nezaslužen dar. Kolikor bolj živi iz tega prepričanja, več je pri njem strahu pred neuspehom, saj je prepričan, da je vsa njegova vrednost odvisna samo od njegovega uspeha. Prav tako je vedno manj prostora za d(D)rugega in brezpogojno ljubezen.
Krščanska popolnost
Popolnost je pogosto definirana z odsotnostjo vseh napak. To pa je za človeka nemogoče. Kdor ne bi napravil nobene napake, ne bi potreboval tudi odrešenja. Večkrat si takšen človek povsem napačno razlaga Jezusove besede: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Mt 5, 49) Toda Očetova popolnost je v brezpogojni in vseobsegajoči ljubezni, ki daje, da sije sonce pravičnim in krivičnim in da so vsi deležni dežja. Krščanska popolnost je v deleženju ljubezni, ki nikoli ne preneha z iskanjem drugega in se nenehno uči, kako odpuščati tako, kot Bog odpušča, in ljubiti, kot on ljubi.
Srce krščanske svetosti ni v usmerjenosti vase, temveč v nenehni rasti sposobnosti ljubiti druge. Drugače se lahko zgodi, da kristjan postane odvisen od skrbi za lastno osebno rast, brez povezanosti z Bogom in drugimi. Takšno iskanje popolnosti ga vodi, da daje več pozornosti na osebno darovanje in služenje (na samega sebe), kot pa na tiste, ki to potrebujejo (na druge).
Sprejeti svoje slabosti
Največjo priložnost za duhovno rast daje prav učenje, kako sprejeti svoje slabost in ne jemati samega sebe preveč resno. Učenje nas uči preko padcev. Ponižnosti se učimo z zavedanjem, kako zelo potrebujemo pomoč drugih. S tem pa se tudi učimo večjega razumevanja omejitev drugih. Bolj ko sprejemamo same sebe v vseh svojih omejitvah, bolj zavestno stopamo v osebni odnos z Bogom in rastemo v zaupanju v njegovo brezpogojno milost. Prav zaupanje v brezpogojno Očetovo ljubezen nas osvobaja prizadevanja za lastno popolnost in nas napolnjuje s prepričanjem, da je dovolj Božja milost. Bog nam podarja odpuščanje in nas brezpogojno sprejema, zakaj ne bi to sprejeli in zaživeli v miru s seboj in njim in drugimi? Ko smo pripravljeni sprejeti brezpogojno odpuščanje, kot ga je sprejela javna grešnica (Jn 8), lahko preoblikujemo svoje življenje in naredimo načrte brez občutka, da smo obsojeni zaradi nečesa, kar se je zgodil v naši preteklosti.
Seveda pa odpuščanje samemu sebi ne pomeni, da se ne zavedamo ali pa da pozabimo na zlo, ki smo ga naredili, temveč da se tega zavedamo, to obžalujemo, poskušamo popraviti, kar je mogoče, in začnemo znova živeti v svobodi, ki nam jo je dalo odpuščanje. Odpuščanje samemu sebi zahteva od nas pogum, da smo pripravljeni povedati resnico o tem, kar se je zgodilo, in ponižnost, da sledimo novi poti v zaupanju v Božjo moč. Kot pravi sv. Pavel: »ko sem slaboten, sem močna« (2 Kor 12, 10). Prva preko človeške slabotnosti pride do izraza Božja moč in popolnost (Mifsud 2009, 109).
Svetost
Svetost ni toliko v tem, kar zmoremo narediti dobrega, kot v veri v to, da lahko Bog naredi v nas in po nas velike stvari, kljub našim slabostim, če smo pripravljeni vedno znova sodelovati z njegovo brezpogojno milostjo. Zaupanje v njegovo moč nam omogoča, da gremo preko samega sebe in svojih lastnih omejenosti. Prav to zelo dobro pove apostol Pavel: »Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno.« (1 Kor 1, 27) In drugje: »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas.« (2 Kor 4,7)
Ko se sami naučimo odpuščati sebi, postajamo sposobni odpuščati tudi drugim, kajti takrat zmoremo deliti z drugimi svojo lastno izkušnjo daru odpuščanja.
Dar brezpogojne in usmiljene ljubezni Boga
Nujno potrebujemo osebno izkušnjo, da si odpuščanja samemu sebi ne moremo zaslužiti ali ga sebi dati sami. Odpuščanje ni sad oz. posledica naših dobrih del, našega spremenjenega življenja, naših popravljenih krivic, naših zadostitev za grehe zoper sebe in druge, naše odločitve, da si hočemo odpustiti itd. Odpuščanje je čisti dar brezpogojne in usmiljene ljubezni Boga, ki nam znova pokloni življenje, kot nam ga je na začetku, ko nas je ustvaril (Ps 139) in kakor nam ga poklanja vsak trenutek znova, pa čeprav se tega niti ne zavedamo.
Žal se tega pogosto ne zavedamo tako dolgo, dokler ne uporabimo vseh poti odpuščanja sebi, ki se nam zdijo logične in pravične. Šele ko si že prav dolgo prizadevamo in se res trudimo na vse možne načine, da bi si odpustili, pa vedno znova spoznamo , da si še nismo in že skoraj obupamo, se lahko zgodi resnično odpuščanje. Nam je podarjeno odpuščanje in novo življenje v notranjem miru, veselju, hvaležnosti, sprejemanju samega sebe v vseh svojih razsežnostih in v vsem, kar se je zgodilo po lastni krivdi ali krivdi drugih.
Mi in drugi živimo od zastonjskega odpuščanja
Šele ko odkrijemo, da si nismo sami zaslužili odpuščanja, temveč da nam je bilo podarjeno brezplačno, zastonj, iz čiste, nesebične ljubezni Boga, smo pripravljeni sprejeti to, da si tudi drugi ne more na noben način zaslužiti odpuščanja. Takrat smo pripravljeni sprejeti dejstvo, da tako kot sami živimo od milosti, zastonjskega daru, in ne po pravičnem zasluženju, tako tudi drugi ob nas živijo na isti način. Ko to izkustveno spoznamo skozi vse neuspelo prizadevanje, da bi si zaslužili odpuščanje, smo pripravljeni sprejeti druge zastonj in jim pokloniti odpuščanje, čeprav si ga po našem mnenju ne zaslužijo.
Postajati usmiljen kot je nebeški Oče
Izkustvo zastonjskega odpuščanja nas napravi podobne usmiljenemu Očetu. Tako kot on, začenjamo tudi mi biti zastonjski. Hkrati se zavedamo, da tudi mi sami ne moremo zgolj iz svoje moči odpustiti drugim, temveč da je tudi to Božji dar. Lahko se le odpiramo temu daru in prosimo za milost, da se zgodi v drugem človeku, človeku, ki mu želimo in hočemo odpustiti. Ne moremo mu tega daru dati sami, lahko pa odpiramo vrata temu daru in gledamo, kako se zgodi v nas in v drugih resnično odpuščanje, ki je zastonjski dar Božjega odpuščanja in neizmernega usmiljenja.
Reference:
Mifsud, Anthony. 2009. The Imperative Need to forgive. The Way 48/1: 105–116.
Ivan Platovnjak DJ
Ljubljana, 12. 3. 2021
Članek je bil najprej objavljen na: https://srcerazvezani.si/2016/12/08/zakaj-je-odpuscanje-samemu-sebi-tako-pomembno/ (pridobljeno 18.11. 2019).