Pogosto sem doživljal bolečino staršev, katerih sinovi ali hčerke se niso želeli poročiti v cerkvi, ampak so živeli kar skupaj s partnerko/jem in včasih imeli že otroke. Spominjam se neke mame, ki me je prosila: »Pridite k nam in ju prepričajte, da morata sprejeti blagoslov in urediti svoje življenje pred Bogom.« Obzirno sem ji poskušal pomagati doumeti, da ne bo nič rešeno, če bosta prišla v cerkev samo zato, da sprejmeta blagoslov in na zunaj uredita svoj odnos, v sebi pa ohranita stari način gledanja na skupno življenje in krščanstvo. Seveda ju lahko obiščem. Toda največ, kar lahko naredim, je, da jima poskušam pomagati odkriti lepoto krščanskega pogleda na zakon in da molim zanju.
Ujetost v neskončno hrepenenje
V vsakem človeku, od najmlajšega do najstarejšega, je neizmerno hrepenenje po ljubezni, sprejetosti, ljubljenosti, občestvu, odnosu. Zakaj? Od kod to hrepenenje? Božje razodetje nam daje odgovor. Človek je ustvarjen »po Božji podobi« (1 Mz 1,27); po podobi troedinega Boga, ki je Ljubezen sama. Ker je ustvarjen po neskončni Ljubezni, je v njem tudi neskončno hrepenenje po ljubezni. To hrepenenje človeka spodbuja, da gre iz sebe v iskanje potešitve. Ko spozna, da ga ne more povsem potešiti nobena stvar, niti starši, bratje, prijatelji, se odpre drugemu spolu (prim. 1 Mz 2,20). Toda. Ali lahko moški povsem poteši žensko hrepenenje in obratno? Ali ni toliko razočaranj v odnosih med njima prav zaradi mišljenja, da če ga drugi/a resnično ljubi, morajo biti potešena vsa hrepenenja. In če niso, potem še ni najden tisti/a idealni/a moški/ženska, ki je ustvarjen/a zanj/o. Zato se jima zdi upravičeno, da se ne poročita, in če sta poročena, da se ločita. Ali ni prav medsebojna prezahtevnost eden izmed temeljnih razlogov, da se mnogi ne poročijo, temveč samo poskušajo odkriti s skupnim življenjem, ali so za skupaj ali ne oz. da se mnogi poročeni ločijo. Drug od drugega zahtevajo, da bi moral biti tako rekoč bog, popoln, zmožen neskončne ljubezni. Ker pa je to nemogoče, ker drugi je in ostane vedno le navaden človek, z dobrimi in slabimi stranmi, takšni idealistični pogledi prej ali slej vodijo v neizmerno boleče razočaranje.
Le vzajemni osebni odnos lahko poosebi žensko in moškega
Človekova ustvarjenost po Božji podobi nam razkriva, da je tako, kot je v sámo bistvo trinitaričnega Boga vpisan odnos, tudi v bistvo človeka. Bistvo moškega kliče po ženski. Šele v vzajemnem odnosu lahko postaneta v polnosti osebi. »Jaz« postane »jaz« šele takrat, ko prizna drugega – »ti« in vstopi z njim v vzajemni osebni odnos. Kar se razvije med njima, je prostor njune intime, v kateri nista več dva, ampak »eno« oz. »midva«. V to lahko vstopi tretji, ki je tako rekoč sad odnosa.3 Popredmetenje kogarkoli v tem odnosu je izključena tako dolgo, dokler so vanj vsi vzajemno vključeni in nobeden ne stopi iz njega. Ta zakonitost rodovitnosti odnosa med žensko in moškim nam razkriva, da poroka kot zaveza zvestobe ni »grob ljubezni«, temveč je eden izmed temeljnih pogojev, da se preko medsebojnega podarjanja vedno bolj poosebljata, dopolnjujeta in postajata odprta za sad njune darujoče se intime.
A vendar, zakaj kljub temu toliko razočaranj? Zakaj moški in ženska ne podarita v polnosti te čudovite možnosti poosebljanja in dopolnjujeta drug drugemu oz. zakaj po nekaj mesecih ali letih prenehata graditi vzajemni odnos in gre vsak na svoj način razočaran in zagrenjen naprej v življenje? Kje je rešitev? Prehitevajoča Božja ljubezen Bog, ki je ustvaril človeka, ve, da ga more v polnosti potešiti le njegova neskončna ljubezen (prim. Jer 31,3). Ko človek odkrije njegovo zastonjsko ljubezen, s katero ga Bog prvi ljubi (1 Jn 4,10), more v njej sprejeti v polnosti svojo ustvarjenost, tako dobre kot slabe strani. Zave se, da mu ni potrebno kupovati ljubezni, temveč da je takšen, kot je, ljubljen in vreden ljubezni, ker je Kristus dal zanj življenje, da lahko on živi osvobojen od ujetosti v zlo izvirnega greha (nezaupanja v Ljubezen), osebnega greha (nočem biti to, kar sem: biti Božji ljubljenec in kot on ljubiti, služiti njemu in drugemu) in smrti (vse je zaman, ne splača se ljubiti, umirati sebi za druge). Osebni odnos s Kristusom in okušanje ljubezni troedinega Boga preko obhajanja zakramentov, premišljevanja Božje besede, osebne in skupne molitve, vključenosti v občestvo Cerkve, pomoči ubogim in vzpostavljanja osebnih odnosov z drugimi, mu počasi omogoči, da se začne sprejemati, ljubiti. Hkrati začne odkrivati, da je v odprtosti do Kristusa in zedinjenju z njim zmožen s svojim telesom »izražanja ljubezni: tiste ljubezni namreč, v kateri človek kot oseba postane dar in – prek tega daru – udejanji smisel svojega bivanja in svoje biti«.4
Potešen v Ljubezni troedinega Boga more sedaj sprejeti drugega (moškega, žensko) kot Božji dar, ob katerem lahko prerašča svoj egoizem ter ob njem/njej in z njim/njo postaja vedno bolj oseba, okuša polnost življenja in je zmožen trajne, darujoče se ljubezni. V osebnem odnosu s Kristusom lahko moški/ženska odkrije in odgovori na svojo globoko željo, ki je hkrati tudi njegova/na poklicanost: z zakonskim življenjem ali pa s posvečeno čistostjo ponavzočevati Kristusa in njegovo ljubezen.
Ne prejeti zakrament, temveč biti zakrament Božje ljubezni
Pri obhajanju zakramenta zakona ne gre za to, da novoporočenca sprejmeta zakrament in tako uredita svoje življenje pred Bogom in Cerkvijo, temveč da onadva sama postaneta in »sta zakrament«. Prav to je »največja krščanska novost in originalnost«5 zakona, poudarjajo zakonci Skupnosti Caresto (Comunità di Caresto). Kako čudovita Božja zamisel, želja! Troedini Bog želi biti navzoč na zemlji, med ljudmi, po ljubezni med moškim in žensko, po zakonskemu paru. Želi biti navzoč po njunem medsebojnem hrepenenju, po vseh njunih odnosih, po njunih nežnostih, spolnosti, pogovoru, v iskanju soglasja, prizadevanju za dom, pri delu v službi, odprtosti za življenje, vzgajanju otrok, v vsakdanjem potu prizadevanja za graditev enosti … In zato je človeštvu po Kristusu in njegovi Cerkvi podaril zakrament zakona. Prav obhajanje zakramenta zakona ju napravi deležna ljubezni troedinega Boga. V njima odslej »Trojica živi na resnični in skrivnostni način, ki ga lahko razumemo le v veri«.6 Njuna človeška medsebojna ljubezen je sprejeta v absolutno Ljubezen. V njej se drug drugemu povsem in za večno posvetita ter se odslej tudi medsebojno posvečata. Odslej njuna zaveza temelji na absolutni Ljubezni, na katero se lahko vedno znova obračata in iz nje prejemata moč za vztrajanje v času preizkušenj.7
Po obhajanju zakramenta se na novoporočenca razlije milost Svetega Duha, ki ju oblikuje po Kristusu-Ženinu ter jima daruje sposobnost, da moreta ljubiti drug drugega, kot ju ljubi Kristus (prim. 1 Kor 13). Krščanska zakonca postaneta v svojem bistvu vidno znamenje, ikona Ljubezni, s katero Kristus ljubi svojo Cerkev (prim. Ef 5,25-27). Vse, kar izraža ljubezen med njima, tudi njuni spolni odnosi (prim. GS 49), postanejo ikona Božje ljubezni. Njuna zakonska ljubezen je postala »sveti prostor« navzočnosti Duha-Ljubezni; »dokaz, da Bog je, da Bog (Agape, Karitas, Ljubezen) obstaja«.8 Prav s svojo medsebojno ljubeznijo sta že apostola in priči krščanskega odrešenja. Vsekakor pa to predpostavlja njuno temeljito in odgovorno pripravno na zakonsko življenje in obhajanje zakramenta zakona ter njuno osebno vero, vzajemni osebni odnos s Kristusom in prizadevanje za vzajemno psihološko in duhovno rast. Brez tega ne moreta v polnosti obhajati zakrament zakona in biti deležna tega, kar le-ta pomeni, uresničuje in daruje.9
»Krščanska zakonca, postanita to, kar sta!« (cilj zakonske duhovnosti)
Ta veliki dar, da sta lahko krščanska zakonca z vsem svojim življenjem zakrament, je hkrati tudi njuna velika vsakdanja naloga: postati to, kar sta po milosti obhajanja zakramenta zakona. Pri tem nista sama, nista prepuščena svojim močem. Sveti Duh, ki jima je bil darovan, jima želi pomagati s svojimi navdihi in ju voditi k polnosti tega, kar sta »že«, toda »še ne« v polnosti. Darovana sta drug drugemu, da se drug po drugem posvečujeta, postajata eno v Kristusu, dopolnjujoč drug drugega. In to je temeljno za zakonsko duhovnost. Kot zakonca ne živita več osebni odnos s troedinim Bogom vsak zase v občestvu Cerkve, temveč skupaj, kot eno v Kristusu, hodeč skupaj v njegovem Duhu. Zato imata na razpolago tudi sredstva, ki jih drugi nimajo,10 npr.: a) vzajemni osebni odnos, ki vključuje vsakdanji dialog, zavzeto poslušanje, iskreno podeljevanje vsega živetega, skupno odločanje, podrejanje drug drugemu v Kristusu, v iskanju vedno globlje enosti v njem, medsebojna sprava; b) spolni odnosi, ki predpostavljajo medsebojno darujočo ljubezen, nežnost, spoštovanje in pozornost do drugega; c) zakonska molitev, v katero sta oba vključena z vsem, kar sta; ki odseva njuno vsakodnevno življenje ter poglablja njun vzajemni osebni odnos v Kristusu in ju vodi v polnejše življenje v njem in z njim, da tako postajata živa evharistija sredi tega sveta.
PLATOVNJAK, Ivan. Nagovarjajoča novost krščanskega zakona. Cerkev sedanjem svetu, 2007, let. 41, št. 5, str. 168-170, ilustr. [COBISS.SI-ID 8925443] [ISSN 0009-0387]
1 Prim. B. Cestnik, Drug v drugem prekleta in odrešena, v: BO 31 (2007), št. 3, 17;
2 P. Curtaz, In coppia con Dio. Pagine bibliche da leggere in due, San Paolo, Cinisello Balsamo (Milano) 32006,15.
3 Prim. C. Gostečnik, Poskusiva znova, Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut, Ljubljana 2001, 35-193; C. Gostečnik, Relacijska družinska terapija, Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut, Ljubljana 2004, 317-355.
4 Janez Pavel II., The Theology of the Body, Pauline, Boston 1997, 63. Papežev izvirni teološki pogled na človeka in njegovo telo na kratko prikaže Andreja Godnič, Enost dveh, v: BO 31 (2007), št. 3, 6-8.
5 Comunità di Caresto, Quando due saranno uno. Introduzione alla spiritualità cogniugale, Gribaudi, Milano
42003, 65.
6 P. Adnès, Matrimonio e mistero trinitario, v: Amore e stabilità nel matrimonio, Università Gregoriana, Roma 1976, 22.
7 Prim. C. Rocchetta, Le stagioni dell’amore. Findanzati e sposi in cammino con il Cantico dei cantici, EDB, Bologna 2007, 135.
8 Comunità di Caresto, n. d., 67.
9 Prim. Italijanska škofijska konferenca, Evangelizzazione e sacramento del matrimonio, Roma 1975, 55, v: ECEI 2/2091-2218.
10 Prim. Comunità di Caresto, n. d., 27-32.