Večina ljudi želi resnično podpreti žalujočo osebo. Toda pogosto vsak čuti v sebi veliko vprašanje, kaj naj reče ali kaj naj naredi. Mnogi se počutijo tako nemočni, da se raje izognejo srečanju z žalujočo osebo, da ne bi naredili kaj narobe. V pričujočem besedilu Patricka O’Malleya, ki je iz njegove knjige Pot žalovanja, lahko najdemo kar precej konkretnih napotkov, kaj lahko naredimo, da bomo najbolje podprli osebo, ki žaluje za svojo izgubljeno ljubljeno osebo.
Naj začnem razmišljanje z vprašanjem, ki najbolj muči tiste, ki se bodo srečali z žalujočo osebo: “Kaj naj rečem?”
Tukaj je odgovor: “Moje iskreno sožalje.”
To je vse, kar je potrebno. Res. Zamislite se in bodite tiho − tudi če si obupno želite biti v pomoč, tudi če bi želeli še kaj reči.
Najprej razmislimo, česa ne smemo storiti.
– Ne domnevajte, da bodo vaše izkušnje ali verska prepričanja pomembna za žalujočo osebo ali da se mora poučiti o žalovanju.
– Ne postavljajte pod vprašaj dolžino ali intenzivnost človekovega žalovanja oziroma ne mislite, da oseba žaluje na “napačen” način.
– Ne domnevajte, da je vaša izkušnja žalovanja enaka osebi, ki žaluje, in nikoli ne primerjajte ene izgube z drugo.
– Ne hvalite njegovo moč ali pogum, niti ne recite, da se vam zdi, da se »dobro drži«. Videz je lahko zavajajoč, in če to rečemo, lahko ustvarimo pričakovanje, da bi se morali »držati dobro«, da morajo potlačiti svoje resnične občutke.
– Ne dajajte nasvetov, razen če žalujoči za to posebej prosi. Naš običajni odziv je, da ko slišimo za težavo ali vidimo nekoga v stiski, domnevamo, da mu moramo dati nasvet. Namesto tega predlagam naslednje pravilo za poslušanje: nikoli ne dajajte nasvetov in le redko se boste zmotili v svojem odzivu.
– In končno, izognite se klišejem.
Sledijo najpogostejši klišeji, razdeljeni v tri skupine. Prva skupina pove, da bi moral obstajati časovni razpored za žalovanje.
– “Čas zaceli rane.”
– “Morate iti naprej.”
– “Žalovanje se dogaja po stopnjah.”
– “Upam, da boste lahko zaključili.”
Naslednji klišeji so sad naše kulture pozitivnosti.
– “Bodite močni.”
– “Pokojni ne bi želel, da bi bili žalostni.”
– “Pomembno je ostati zaposlen in dejaven.”
– “Ne morete ostati v preteklosti.”
– “Glejte, s čim vse ste obdarovani.”
– “Drugim je še slabše.”
– “S tem boste postali močnejši.”
– “Zdi se, da se držite dobro.”
– “Najdite v tem dobro.”
– “Vem, kako se počutite.”
– “Pred seboj imate celo življenje.”
– “Dovolj ste še mladi, da bi lahko imeli še enega otroka / se ponovno poročili.”
Končno pa še verski klišeji, ki sporočajo, da verna oseba ne bi smela žalovati.
– »Bog nikoli ne naloži več, kot zmoremo nositi.«
– “Bog ima svoj načrt.”
– “Vse se zgodi z razlogom.”
– “On/ona je zdaj na boljšem.”
– “Bil je njen/njegov čas za odhod.”
“Moje misli in molitve so z vami.” Te besede morda same po sebi niso kliše, vendar se izgovarjajo tako pogosto, da so izgubile pomen. Enako velja za »Sporočite mi, če lahko kaj storim.« Ponudba je redko iskrena in žalujoča oseba to ve. Komik George Carlin si je zamislil užaloščeno osebo in odgovoril: “Da, lahko prideš ta konec tedna in pobeliš mojo garažo.”
Če želite pomagati, bodite konkretni in to uresničite. Pripravite obroke, peljite otroke na sprehod ali pokosite travo. Prijatelj je delil zgodbo o družinskem zdravniku v majhnem mestu. Kadar koli je kdo umrl, je zdravnik potrkal na vrata žalujočih. Prišel je, da bi očistil čevlje, ki jih bodo imeli za pogreb.
“Očistil jih bom in vam jih prinesel nazaj pravi čas,” je dejal zdravnik.
Ko so iskali čevlje, je sedel, poslušal in tolažil, nato pa se odpravil s torbo. Ta zdravnik, njegova žena in otroci so očistili čevlje in jih lepo ovite prinesli nazaj. Prišlo pa je do tega, da zdravniku ni bilo treba več spraševati. Neočiščeni čevlji so ga čakali v verandi, kadar je kdo umrl. Vsi so vedeli, da bo prišel, da jih vzame.
Še vedno čutim hvaležnost za naše prijatelje, ki so po smrti najinega sina odšli skupaj z nama v gore, da bi naju tako odpeljali iz mesta, da bi se lahko spočila od dolgih in intenzivnih devet mesecev, ki sva jih doživela. Vedno so vedeli, kaj storiti za naju.
Če želite biti resnično v tolažbo, morate biti sposobni srečati se z žalujočo osebo v tistem, v čemer je, tudi če se vam zdi njeno vedenje tuje vašim izkušnjam ali osebnemu prepričanju. Očarljiv kratek film Lars and the Real Girl (Lars in resnična deklica) nas lahko veliko nauči.
Lars je izoliran in socialno oslabljen mladenič, ki živi v majhnem mestu Wisconsin. Njegovi starši so mrtvi, zato živi v garažnem stanovanju, last brata in svakinje, ki pazita nanj. Lars se boji intimnosti, zato je večinoma sam.
V svoji muhavosti Lars po spletu naroči žensko lutko naravne velikosti za odrasle. Imenuje jo Bianca. Njun odnos je čeden, intimen. Končno ima nekoga, s komer lahko govori. Njuna povezanost je tolikšna , da vpraša brata, če lahko privede zmenek na večerjo. Brat je nad tem navdušen, a je nato šokiran, ko Lars pride z lutko.
Posvetuje se z mestnim zdravnikom, ki predlaga, da je za Larsa najboljše, da obravnavajo Bianco, kot da je resnična, in tako dopustijo, da lahko živi v svoji fantaziji. Srečni par je tako povsod prisrčno sprejet. Lars se prvič v svojem življenju počuti, kot da je del skupnosti.
Toda potem se njegova ljubezenska zveza tragično obrne. V Larsovi fantaziji Bianca dobi smrtno nevarno bolezen in umre. Ženske prinesejo svoje pletenje in hrano, ko so zbrani na večer pred pogrebom.
“Prinesle smo enolončnice,” so povedale Larsu.
“Ali moram kaj storiti?” jih vpraša.
“Ne, dragi,” odgovori ena dama, “samo jej. To počnejo ljudje, ko se zgodi tragedija. Pridejo in sedijo.”
Na pogrebu Biance je majhna mestna cerkev polna ljudi.
Beseda sočutje pomeni “trpeti s”. Podpirati žalujočo osebo pomeni ravno to − odločiti se, da vstopite v njeno bolečino.
Henri Nouwen pravi:
»Sočutje nas prosi, da gremo tja, kjer boli, da vstopimo v prostor bolečine, da delimo zlo, strah, zmedo in tesnobo. Sočutje nas izzove, da jokamo v bedi, da žalujemo s tistimi, ki so osamljeni, da jokamo z jokajočimi. Sočutje zahteva, da smo šibki s šibkimi, ranljivi z ranljivimi in nemočni z nemočnimi. Sočutje pomeni popolna potopitev v stanje človeka.«
Kako pravzaprav pokažete resnično sočutje do žalujoče osebe? Tu je nekaj idej.
Pridite na obisk ali pogreb, izrazite preproste besede sožalja in nato pustite, da bo žalujoča oseba sama narekovala, kaj se bo zgodilo. Morda bo odprla roke za objem ali pa bo očitno želela, da se ji ljudje ne približajo. Morda je mirna ali vznemirjena. Lahko je vesela ali joče. Morda bo želela govoriti o svoji izgubi ali o tekmi. Lahko je jezna ali hvaležna. Bodite z njo v tem, kar doživlja, kjer koli je že.
Intimnost definiram kot resnično poznavanje druge osebe in biti blizu drugemu. Biti s človekom v stiski je edinstvena, enosmerna povezanost. Tam ste, da ste z žalujočo osebo, vendar je ne popravljate ali poskrbite, da se počuti bolje. Ne poskušajte jo premakniti z enega čustvenega stanja na drugo, da bi se sami bolje počutili. Bodite z njo brez lastnega načrta. Morda vam je bolj všeč njena jeza kot pa njen molk ali pa se raje pogovarjate o športu kot pa o nesreči − vendar ne gre za vas.
Poslušajte z očmi in odgovarjajte s kimanjem, ki sporoča: »Razumem.«
Smejte se z žalujočo osebo, ko je čas za smeh. Jokajte, če pridejo solze.
Bodite kot Bob.
Za Boba sem izvedel od svojega klienta, Caseya, močno sramežljivega moškega štiridesetih let, ki ga je preplavila pozornost po smrti njegove matere.
“V noči po njeni smrti je bila v hiši velika gneča. Vsakič, ko sem se obrnil, me je nekdo hotel objeti,« mi je pripovedoval Casey. »Večina ljudi ve, da to sovražim, a so mislili, da bo v danih okoliščinah drugače. Iskal sem možnost, kam bi se lahko umaknil pred ljudmi, ko bodo iztegnili roke.«
Bob, njegov stari prijatelj, je bil drugačen.
“V trenutku, ko sem ga zagledal, sem se sprostil,” je rekel Casey. »Samo roko mi je podal in mi izrekel sožalje. Potem se je umaknil, da bi me lahko še kdo drug pozdravil. Malo kasneje sem opazil, da je Bob stal sam in srkal sok, kot da mi nudi svoj čas. Po nekaj minutah je pristopil k meni in rekel: ‘Tukaj je nekako utesnjeno. Greš na zrak?’ Še preden sem sam to storil, je spoznal, da sem utesnjen.”
“Odšla sva ven in sedla na vrtne stole,” je nadaljeval Casey. “Prisežem, nikoli ni rekel besede.” Samo sedela sva tam in gledala zvezde in poslušala veter. Mislim, da je Bob vedel, da sem bil preplavljen z besedami. Potem sem začel jokati. Položil je roko čez moje rame in me pobožal po hrbtu. Ničesar velikega. Po nekaj minutah sem rekel: ‘Zdi se mi, da se lahko vrnem noter.’ Rekel je: ‘Blizu bom.’«
“Še vedno me kdaj pokliče ali pošlje e-pošto,” je pripovedoval Casey. “Kakšen večer sva bila zunaj, spila pivo. Nikoli ne govori veliko, samo posluša, ko govorim o svoji mami ali o čem drugem.”
Bob je lep primer »spremljanja«, čudovitega glagola, ki ga je skoval Alan Wolfelt, eden naših vodilnih pisateljev o podpiranju žalujočih.
Spremljanje pomeni, da ste navzoči ob bolečini druge osebe; ne gre za odvzem bolečine.
Spremljanje pomeni oditi v puščavo duše z drugim; ne mislite, da ste odgovorni za iskanje poti.
Spremljanje pomeni spoštovanje duha; ne gre za osredotočanje na razum.
Pri spremljanju gre za poslušanje s srcem; ne gre za razumsko analizo.
Spremljanje pomeni biti priča boju drugih; ne gre za presojanje ali usmerjanje teh bojev.
Spremljanje je hoja z drugim; ne gre za vodenje.
Spremljanje pomeni odkrivanje darov svete tišine; ne pomeni, da vsak trenutek napolnite z besedami.
Spremljanje je biti miren; ne gre za nemirno gibanje naprej.
Pri spremljanju gre za spoštovanje nereda in zmede; ne gre za vsiljevanje reda in logike.
Spremljanje je učenje od drugih; ne gre za poučevanje.
V spremljanju gre za radovednost; ne gre za strokovno znanje.
Nevroznanost zdaj potrjuje to, kar tisti, ki delujemo na področju svetovanja, že dolgo vemo − poslušanje z globoko pozornostjo in sočutjem dobesedno spremeni nekaj v možganih osebe, ki je slišana. Eden od raziskovalcev psihoterapijo opisuje kot “posebno vrsto obogatenega okolja za povečanje rasti nevronov in integracijo nevronskih mrež”.
V Social Intelligence Daniel Goleman pravi:
»Popolno poslušanje poveča fiziološko sinhronost, tako da se čustva uskladijo. Takšno sinhronijo so odkrili med psihoterapijo v trenutkih, ko so se klienti čutili, da jih njihovi terapevti najbolj razumejo
… Namerno povečanje pozornosti nekomu je morda najboljši način za spodbujanje nastanka odnosa. Pozorno poslušanje z nedeljeno pozornostjo usmerja naša nevronska vezja, da se lahko povežemo z drugimi, in nas postavlja na isto valovno dolžino.«
Žalujoči hrepenijo po skupni valovni dolžini, še posebej, če so njihovi možgani morda dezorientirani in kaotični, preplavljeni z mislimi in občutki. Ni treba, da ste usposobljeni terapevti, da se povežete z valovno dolžino žalujočih. Toda, kako lahko tako poslušate?
Ključno je biti v celoti prisoten in v trenutku. Izpraznite glavo in srce in bodite osredotočeni na osebo, ki govori, brez sodbe. To je zelo težko storiti. Potrebni sta disciplina in vaja. Njihove besede neizogibno vzbujajo vaše misli in občutke, ki kričijo, da se izrazijo. Tudi če želite ponuditi povratno informacijo, tega ne storite − razen če vas žalujoča oseba prosi za to.
Vsi smo dokaj uspešni pri “navideznem poslušanju” − pozorni, vendar razmišljamo o elektronskem sporočilu, ki ga je treba poslati, ali živilih, ki jih je treba kupiti za večerjo, ali o hitro prihajajočem delovnem roku. Zavedajte se, kdaj poslušate navidezno, in pozornost usmerite v sedanjost.
V svojem poslušanju se lahko izgubimo, če nam to, kar nam drugi govori, povzroča nelagodnost. Zavejte se nelagodja in se spomnite, kako pomembna je vaša navzočnost. Besedi uglasitev in zrcaljenje najbolje opišeta to vrsto poslušanja. John Prendergast je pojasnil: “Z uglasitvijo mislim na natančno zaznavanje in odmevanje; to je podobno kot pri kitarah, ko začne struna na eni kitari vibrirati v harmoniji s struno na drugi kitari.”
Ko se uglasimo v sebi, se lahko uglasimo tudi s tistimi, ki se soočajo z izgubo. To ni enostavno. Popolnoma normalno je, da se ob prisotnosti čustvene bolečine počutite tesnobno. To še vedno občasno doživljam tudi sam, čeprav delam že tri desetletja z žalujočimi. Vdih v tesnobo in skozi njo vam bo pomagal pri uglaševanje. Naša zaskrbljenost nad biti z žalujočim je dobra − pomeni našo sposobnost sprejemanja in zrcaljenja žalosti drugih. Pomeni, da lahko na neki ravni začutimo, kaj čutijo žalujoči. Zavestno se trudite, da se žalujoči, ki ga spremljate, še najprej zaveda svoje tesnobe in ostane navzoč v njej. To je zagotovo v nasprotju z našimi instinkti za iskanje ugodja in izogibanje bolečine. Toda razumsko lahko sami sebi zagotovimo, da bolečina služi višjemu namenu, in da nas ne bo poškodovala.
Tako kot mati, ki zrcali izraze svojega dojenčka, in s tem ustvari globoko vez, tudi žalujoči iščejo zrcaljenje in povezavo ali uglasitev v svoji žalosti.
Poskusite vajo, ki sem se je naučil na treningu. Poiščite televizijsko novico ali pogovorno oddajo in poslušajte en stavek, nato utišajte zvok in ponovite stavek na glas. Poskusite nato dva stavka, tri stavke in tako naprej. Opazite, kako hitro oblikujete mnenja o tem, kar slišite. Opazite, kako zlahka vas motijo druge misli. Vadite to vajo in se osredotočite na stavke. Tako boste lahko razvili svoje slušne sposobnosti.
Ko resnično poslušate, lahko najučinkoviteje potrdite besede žalujoče osebe in potrjevanje je bistveno. Nikoli ne izzivajte žalosti, jeze, strahu, sreče ali zmede. Potrditev pomeni neobsojajoče prikimavanje in spodbudne besede, ki pravijo: “Razumem, kako ste se počutili na takšen način.”
Tistim, ki žalujejo, bedenje in pogreb pogosto zameglita stisko. Prava bolečina žalovanja običajno nastopi pozneje, po pogrebu, ko se je vrnila zadnja posoda enolončnice in se začne vsakdanje življenje. Ljubezen in sočutje tako najbolj vplivata na dneve, tedne, mesece in leta, ki prihajajo.
Tu je nekaj idej, kako dolgoročno podpreti žalujočo osebo. Nekatere so iz lastne izkušnje − malenkosti, ki so mi bile pomembne ali za katere bi si želel, da bi kdo storil zame, ko sem žaloval ob izgubi svojega otroka Ryana. Nekatere pa so tiste, ki so mi jih povedali klienti, da so jim veliko pomenile ali pa bi jim veliko pomenile.
– Prinesite obrok ob dvomesečni obletnici smrti.
– Pošljite e-pošto, v kateri boste povedali, da razmišljate o žalujoči osebi ali o tisti, ki so jo izgubili.
– Pokličite in pustite sporočilo. Kratko besedilo lahko pomeni vse, še posebej, če ga prejme žalujoča oseba v posebno težkem dnevu.
– Ko ste z žalujočimi osebami, izgovorite ime tistega, ki so ga izgubili. Žalujoči ljudje to radi slišijo z ust nekoga drugega.
– Ne domnevajte, da obstaja časovna premica. E-poštno sporočilo po enem letu po izgubi je lahko bolj smiselno kot en teden kasneje.
– Spomnite se žalujoče osebe ob praznikih, rojstnih dnevih, obletnicah ali katerem koli dnevu, za katerega veste, da ima zanj poseben pomen.
– Ponudite obisk, vendar vedno dopustite, da bo izbirala žalujoča oseba. Recite: “Popolnoma razumem, če čas ni dober.”
– Ne domnevajte, da ima žalujoča oseba dovolj čustvene podpore. Na primer, družinski člani pogosto težko podpirajo drug drugega. Kot smo videli, vsak žaluje zelo drugače in pogosto ne more sprejeti pomoči od nikogar, razen od vas ali koga drugega. Razmislite o možnosti: vi in skupina prijateljev bi se lahko uskladili, kako bo vsak od vas podpiral drugega člana žalujoče družine.
– Bodite radovedni glede odnosa žalujočih oseb do tistega, ki so ga izgubili. Poskusite zastaviti nekaj vprašanj, ki smo jih ponudili že prej v knjigi, ali eno od naslednjih:
“Ne vem, kako sta se s Suzy spoznala. Ali mi lahko poveste?”
“Vem, da sta zelo rada potovala. Katero je bilo vaše najljubše potovanje?”
“Kaj najbolj pogrešaš, ko ga ni več?”
“Kako delate danes?”
»Nikoli se v resnici nismo pogovarjali o dnevu, ko se je to zgodilo. Rad bi slišal o tem, če lahko govoriš.”
“Žal mi je, da nisem spoznal vašega očeta. Zelo bi mi bilo ljubo, če mi boste pripovedovali o njem.”
– Obudite svoje spomine: “Se spomnite tistega časa, ko smo bili na kolidžu?” Ali »Tega morda ne veste, toda vaš oče je močno vplival na moje življenje.”
– Ponudite poslušanje zgodbe žalujočih oseb. Povejte jim, da vas je ta knjiga naučila, kako pomembno je to poslušanje, če želijo deliti svojo zgodbo. Žalujoča oseba morda išče varna ušesa, prostor za svojo zgodbo. To ste lahko vi.
Spomnite se Shakespearovih besed: »Dajte besede žalosti; žalost, ki ne govori/kleno šepeta našemu srcu in mu predlaga, da se zlomi.” Naredite prostor v svojem srcu in pustite žalujočim “dajati besede žalosti”. Predvsem pa, zagotovite jim, da tisti, ki so ga izgubili, ni pozabljen.